3. dan

Ne, ne, prvega ne boste našli nikjer, ker sem se šele včeraj spomnila, da bi lahko tukaj pisala svoj dnevnik in 100 dnevno pot do popolne ženske 🙂 . Pa prvi dan sem tako ali tako še tipala in ugotavljala ali se bom tega res držala, drugi dan je šel mimo kot bi mignil, tretji pa waooow, navdušena sem nad tem kako enostavno je!
Saj ne mislim, da bom čez 100 dni kaj bolj popolna kot sem že danes ;), vendar pa s takšno skupno akcijo, je odločitev lažja, predvsem pa je lažje, če vsak dan znova prebiraš recepte in komentarje žensk (predvidevam, da v akcijo 100 dni za popolno žensko, niso vstopili tudi moški), ki so se za ta korak odločile skupaj z mano. http://100dnizapopolnozensko.si/blog/

Včeraj je bil eden tistih bolj natrpanih dni, ko letaš iz enega na drug konec mesta in ni ravno pravega časa za pripravljanje hrane. Zato sem si zjutraj zmiksala zeleni smoothie, polovico pozobala takoj, drugo polovico pa z lijakcem zlila v stekleno flaško in to nato prenašala s sabo po mojih dnevnih opravkih. — ah, zdaj moram it, bom kasneje nadaljevala … samo to povem, da sem blazno dobre volje, ker sem že 🙂 3 dni pridna in to se pozna že tudi na tehtnici. Začela sem z 84,9, danes – 4. dan zjutraj je bilo že 82,6 … juhuhu!

 

Po dežju diši

Na današnjem sprehodu Otisa zanima samo kost. Kot da bi vedel, da bi tudi jaz rabila kakšno takšno celidanglodajočostvar.

Aja, najprej za tiste, ki ne marate začeti brati na sredini. Tule je začetek, recimo temu začetek, čeprav za pravi začetek bo treba blog prevrteti za nekaj let nazaj in začeti pri branju opisovanj 1000 in pet (hmmm, sem izbrala 5 namesto 1, ker se potem lepše veže na samostalnik … jah, če povem po pravici nisem točno vedela v kakšno obliko naj ga potem postavim) diet (vidite 🙂 ?!) Sklenila sem (spet), da bom tule vsak dan brbljala in pleteničila o vseh svojih mislih, idejah in težavah povezanih z mojo prehrano in gibanjem.

Torej, gibam ravno zdajle … ok, resda predvsem s prsti po tipkovnici mobilnega telefona, ampak načeloma sva z Otisom (to je nas kuža, ki je dobil ime po cenjenem pevcu Otisu Reddingu) ta trenutek na sprehodu. Jaz ne morem pomagati, če se je Otis na prvem ovinku ustavil in sedaj gloda svojo že čisto prežvečeno kost, ki jo je že vse od doma nosil v svojem gobčku.

No, o tem koliko se da pri tem pomagati, bi zagotovo imela kaj povedati Alenka (naša pasja tršica), ampak saj tudi ona ve, da je naš Otis tako luštkan, da mu težko odrečem kakršnokoli željo.
In tako do nadaljnega ždiva v gozdičku, on gloda kost, jaz pa pišem prispevek za blog. Vmes mu seveda vsake toliko časa kaj rečem in ga poskušam nagovoriti, da bi se malce premaknila. Na naju padajo dežne kaplje. Ne, ne, to ni poskus poetiziranja, ker za to jaz res nimam najmanjšega smisla, ampak na naju zdajle čisto zares pada dež.
A tako pač je, prihajajo hladnejši dnevi in pustimo kužatu veselje glodanja kosti, saj bova morala v naslednjih dneh na teh najinih sprehodih najbrž bolj hiteti, da ne bova pomrznila.
Pa tudi za rešitev mojih kilskih težav in dosego ciljev, bi bilo veliko bolje, če bi najine sprehode navila na višjo frekvenco. 1 ura teka bi najbrz pomenila, da lahko tisti dan zmažem 1 jabolko in 2 grahka več, to pa tudi ni povsem za zanemariti.

Naj povem kako mi je šlo včeraj? Jah, bolje kot predvčerajšnjim, a se še vedno ne bi hvalila.
Za zajtrk sem kot ponavadi zmazala vola in pol. Najprej popila pol deci (res samo pol ali pa je bilo se manj) banatelle. Tako pri nas recemo napitku, ki ga po navadi za zajtrk zlije vase naš sine. V blender vrže (moj mož, namreč … da ne bo pomote, saj najstniki nič ne delajo 😉 )  eno banano, 1 žlico Nutelle in vse to zalije z 2dcl mleka. In ker ponavadi mi takšnih packanj ne merimo ravno z laboratorijsko vago, izdelek ne gre vedno v celoti v njegov kozarec, metati hrano stran paaa …. saj veste …. se ne spodobi (blush).

Naš najstnik je velik in suh kot glista, zato mu takšen napitek ni povsem dovolj. Zraven si pripravi (no, saj zdaj že veste kaj to pomeni, če pišem, da si “pripravi” 😉 ) popečen toast … hvalabogu polnozrnat (boste potem razumeli zakaj hvalabogu), ki si ga namaže s tanko plastjo masla in jagodne marmelade. Najbrž vam je jasno, da tudi pri toastu nimamo prave mere in vedno ostane še kak kruhek, ki si ga potem, ko se v dom naseli mir in tišina, mama obilno namaže z ravno prav stopljenim maslom in tisto njama dobro marmelado.

Ker sem čez pol ure imela občutek, da še nisem konkratno zajtrkovala, sem si pripravila še svoj konkreten zajtrk – v vodi namočena chia in konopljina semena s kozarčkom navadnega jogurta, v to pa narezala en slasten kaki.

Sem bila kar pridna, kajne? Ja, če bi bila še brez tistih ostankov bi bila prav ponosna nase.

Kosilo? Ahhhh, ko sem sama doma, se mi kljub temu, da obožujem kuhanje in vso s pripravljanjem hrane povezano packarijo, ne da mazati posode in pripravljati pravega kosila samo za eno osebo. In tako sem pojedla en konkreten sendvič narejen z dvema rezinama rženega kruha, ki sem ju namazala s kokosovim oljem, vmes pa sem naložila rezino prekajenega lososa, rezino kozjega sira in za sočnost dodala še košček avokada. Ja, ja, maščobni raj 😉 !

Popoldne me je včeraj osrečil sonček in z Otisom sva ga še malce izkoristila in se sprehodila. Takrat sem na hrano pozabila in si šele ob 17h pripravila zdrav in krepčilen presni sadno zelenjavni sok.

1 olupljeno kumaro, polovico velikega gomolja zelene, 4 korenčke, 1 olupljeno rdečo peso ter 2 olupljena jabolka. Lupim le zelenjavo za katero nisem prepričana, da ni čista pesticidov in raznih malih mikrobov za katere nite ne vem kako se imenujejo, zato jih ne želim gostiti v sebi 😉

Vse to sem vrgla v sokovnik, bzzzz, bzzzzz in dobila približno pol litra zdravega napitka.

Vam povem po pravici?! Če mi ne bi vsi kvakali o tem, češ kako zdravo je to, tega ne bi počela niti v sanjah. Namreč umivanje sokovnika je ohhhhh, muka ježeva. Ampak …. ja, kot sem rekla, baje je zdravo.

Potem sem dirjala v pasjo šolo, kjer je mimogrede Otis končno, končno briljiral … ponavadi ne uboga in ga je poln poligon, včeraj pa se me je usmilil in ubogljivo izvajal čisto vse zastavljene naloge. Srce moje, hvala ti, kajti včeraj je bila moja glava balon.
Bolelo tako, da sem se že okrog 21:00 (kar je zame čisto zapravljanje življenja) skobacala v posteljo. In ja, ja, v usta sem dala še dva požirka odličnega domačega jogurta, ki ga je moj dragi prinesel s tržnice.

Se slišimo jutri!

 

ku-ku, spet sem tu

Kje naj začnem? Pravijo, da je najbolje na začetku. A kje je začetek? Morda na današnjem sprehodu, ko me je preblisnilo, da bi bilo presneto dobro, ko bi mi prsti spet drseli po tipkovnici, iz mene pa bi vrele misli povezane s postavo,videzom, hujšanjem … ah, ta nesrečna zlorabljena beseda, pravilno prehrano … no, to pa se sliši veliko bolje, kajne.

Ajde ne filozofirajmo in ne delajmo se preveč lepe, ko pa v bistvu večina žensk dejansko razmišlja o tem kako bi se rešila tistih nekaj odvečnih kilc in temu po domače rečemo hujšanje, čeprav je vsem kristalno jasno, da z enkratno dieto ne bomo prišli kam daleč in je treba spremeniti celoten lifestajl in se pravilno prehranjevati, gibati in blablabla.

No, to ni bil najlepši začetek in ponovno sem začela filozofirati. Bo morda tak začetek bioljši – punca, v roke se bo treba vzeti, spet si na številki, ki na tehtnici na prvem mestu pokaže precej zaobljeno osmico in k temu doda še kakšno okroglično trojko. No, saj je to še vedno boljše, kot našpičena štirica ali nosata petica, a dejstvo je, da na te številke nisem ravno ponosna.

Želite slišati izgovore? Oh, imam jih na tone, a konec koncev so le izgovori. Pravzaprav jih ne bom več uporabljala za izgovore, saj sem kjer sem in od tu je treba začeti graditi … ajde, v mojem primeru bomo malce rušili, kajne? 😉

A prav je, da vam povem kaj sem počela v tem času, ko je blog miroval in ponižno čakal, da me spet prime pisunska strast. Torej, nič izgovorov, vse skupaj so bile le dobre izkušnje iz katerih sem upamda potegnila kar precej življenskih modrosti in napakne bom več ponavljala.

Avgust 2010 je bil zame prelomen. Ponavadi ne pomnim datumov, brez podrobnega preštevanja in vseh prstov kar jih imam na nogah (so to sploh prsti???) in rokah, sploh ne vem katerega leta sem se vpisala v srednjo šolo ali fakulteto. Ja, ja, leto poroke poznam, a le zato, ker od leta 1991 lahko možu vsako leto na novo težim, da se spet ni spomnil na najino obletnico. 🙂

Torej pojdimo na avgust 2010. Pred tem sem bila aktivna na gibanju, disciplinirana pri hrani, pridno (ja, ja,pridno, čeprav so pridni baje le psi) in ubogljivo hodila na delo, doma pomivala posodo, prala, likala, prevažala mulca sem in tja, se udejstvovala takšnih in drugačnih kulturnih, dobrodelnih in bohvekakšnih prireditev še … skratka saj veste, ambiciozna hiperaktivna ženska 21. stoletja. Zadovoljna sem bila s svojo postavo, saj sem lepo počasi iz svojih 86 pretiranih kilogramov uspela prilesti na 73 solidnih in zadovoljujočih.

pa se mi je tistega avgusta zgodil zobobol, iz njega je prišlo do infekcije dlesni, aw in oh in joj .. pa 3 dni joka, obkladkov in tresenja hlač pred tem, da mi bodo spet ruvali, potem pa neka velika doza dvojnih antibiotikov, ki so me za nekaj kratkih dni rešili muk, nato pa dokončno spodnesli tla pod nogami.

od tam se naslednjih 2, 3 mesecev ne spominjam prav rada. Naj povem, da sem v naslednjem mesecu v trenutku izgubila še nadaljnih 7 kg. Ja, imela sem jih sanjskih 66 …. ne, pravzaprav se natančno spomnim, kako zgroženo sem stala na tehntnici in opazovala hudičeve številke 66,6.

Od tu je šlo pri kilaži samo še navzgor. A povem po pravici, da sem bila prvih dobljenih 4 kg izredno vesela, kajti izguba kil, kot sem jih takrat izgubljala jaz, ni bila niti najmanj prijetna.

Baje je vsemu botroval stres, ki se je počasi in vztrajno naseljeval v mojem telesu. Ja, rada sem ga gostila in celo uživala v tem, ko sem si na stresa poln dan, natovorila še uro intenzivne vadbe. Saj baje trening odpravlja stres, kajne?! No, ja! V mojem primeru, je očitno moje telo reklo odločen NE, ne grem se več.

Izgubila sem apetit. Popolnoma. Hrano sem gledala, kot najhujšega sovražnika. Bolelo me je grlo, pekla zgaga, bolela jetra, ledvica, imela sem napade tresavice (kasneje ugotovila, da mi je sladkor v krvi nihal kot poskakujoča tenis žogica), za bonus pa dobila še 5 tednov popolne nespečnosti.

Zdravniki? ah, pustimo to zgodbo za kdaj drugič. 😉

Zdaj po več kot 2 letih sem kjer sem. Trenutno bolj pri koncu (predvidevam) preživljanja moje polletne bolniške, z odločitvijo in dogovorom, da se v službo ne vrnem več, brez 12 zob v ustih (zaradi granulomov in ostalih težav so mi jih poruvali), brez vseh las, trepalnic, obrvi ter ostalih nepotrebnih telesnih dlak, z novim izpitom za motor v svoji denarnici, motorjem v garaži, prekrasnim poskočnim in hiperaktivnim kužkom pasme Jack Russell doma, s preživljanjem uric na začetnem risarskem tečaju, s spoznanjem, da je družina veliko več vredna od službenih dosežkov, z novimi razumevanji in odobravanji bioterapij in ostalih alternativnih zdravljenj, s prebranim knjigami na temo zdrave prehrane, zelenjavnih sokov, živil, ki se jim reče superživila (ahhh, kako ogabno ime za nekaj tako zdravega) …. in seveda tistih že prej omenjenih nesrečnih 83 kil.

Zakaj sem jih pridobila? Ker sem se prepustila toku. Ja, ja, sedaj vem marsikaj več, kot sem vedela nekaj let nazaj, a med vedeti in storiti je veeeeeeelik korak.

Danes je prvi dan velikega začetka, ko sem nogo premaknila in jo premikam v smeri prehoda iz vedenja v resnično zdravo življenje.

Poskusila bom biti kar se da odkrita (ja, ja, sedaj sem taka, kot naš sin, ki mi je vedno govoril, da bo poskusil, meni pa so se dvigovale vse kocine na glavi … dokler jih je še kaj bilo 🙂 ) in z vami deliti vse svoje dileme, grehe, strahove in težave pri opravljanju tega koraka.

Ajde, zdaj si grem pripraviti sadno zelenjavni sok!

Uživajte življenje!

Kako zdravje? Ahja … bolj tako

Na pa sem prišla do idealne teže!
Sicer ne ravno na tak način, kot sem želela, a sedaj si res lahko nataknem tiste kavbojke, ki že nekaj let za gušt visijo v moji omari.
Takole je bilo; lani septembra sem resno poprijela za zdrav in pravilen način življenja. Ukvarjala sem se s športom in 3x tedensko zjutraj obiskovala fitnes pod nadzorom osebnega trenerja, 1x tedensko zvečer igrala tenis … tudi tukaj sem si našla trenerja, saj sem bila popoln začetnik, ob vikendih pa hodila na Šmarno ali na kakšne druge sprehode. Telo se mi je začelo oblikovati, a kilogramčki od začetka niso želeli kopneti. Pa sem sklenila spremeniti tudi prehrano in oktobra iz jedilnika umaknila vse bele pregrehe. Moj jedilnik je pretežno sestavljala zelenjava, sadje, od hidratov pa kakšni ovseni kosmiči, črn kruh in le redke redke ‘pregrehe’. To je tisto … saj veste, ko ti zapaše pizza ali kakšna dobra lasagna, štrudl iz babičine pečice itd. Kilogrami so se začeli topiti in v obdobju 10 mesecev sem jih izgubila 13. Potem pa se je čez poletje zadeva ustavila. Nič hudega, sem si mislila, saj se počutim krasno in s takšnim načinom življenja, bodo kilogrami zagotovo še malce skopneli. Če v dveh letih pa v dveh letih.

Pa je prišel nesrečni avgust, ko sem po precej stresnem obdobju v službi in ustreznem črvičenju po želodcu, dobila še bolečino v zobeh.
Odhod k zobozdravniku, zaprta vrata, kajti zobozdravnik si je v tem času privoščil dolge počitnice, je botrovalo temu, da sem poiskala pomoč pri socialcih. Ahja, ti so me odpravili z opombo, da imam vnete dlesni, jaz pa domov pod deko celit rane.
Po petih dneh mučenja so mi našli drugega zobozdravnika, ki me je cepil za dokaj visoko ceno in mi predpisal konjsko dozo antibiotikov. Baje je bilo že hudo.

Antibiotiki pa so bili za moje takrat že dokaj izmučeno telo in dušo, le kaplja čez rob.
Driska, dehidracija, izguba apetita, napadi tresavice, uničeno črevesje, želodec … drastične diete, 5 tednov nespečnosti …. just name it!

Jah, po več kot dveh mesecih se še vedno sestavljam in ob srečanju z znanci, ki se ne morejo načuditi moji vitki postavi, povem, da je izguba dodatnih 7kg v enem samem tednu … ki pa jih kasneje nisem več pridobila … bil eden redkih dobrih končnih stranskih učinkov moje bolezni.
Dober učinek je morda tudi “črta”, ki sem jo v teh tednih potegnila pod moje načrte in plane ter drugačno razmišljanje o življenju in njegovih radostih nasploh.

Ob priliki pa kaj več o takšni in drugačni prehrani o kateri sem v tem obdobju izvedela precej.

Dnevnik hujšanja

Mah, spet uporabljam napačno terminologijo, a nekako mi je beseda “hujšanje” blizu, čeprav z njo ne mislim ravno tega, da jem korenček in tri grahke na dan, ampak pomeni predvsem uravnoteženo in zmerno (in seveda dobro okusno in všečno) prehranjevanje, pospremljeno s konkretno dozo miganja.

Danes, po skoraj 7 mesecih “hujšanja” (saj veste kaj mislim 😉 ) sem se spomnila na prve dni, na tiste prve korake, tiste najtežje, ko v glavi nekako že skleneš, da boš TO naredil, a še preden dobro dvigneš nogo, tvoj korak že zavije povsem v drugo smer.

Naj najprej povem konec zgodbe, da tistim najbolj nestrpnim ne bo potrebno scrollati (saj se tako reče, kajne?) po prispevku navzdol. Torej konec je tak, da sem v 7 mesecih izgubila 13 kg, da sem fit, zadovoljna, še vedno telovadim, hodim 3x tedensko v fitnes, 1x tedensko na tenis in če je le vreme vsako soboto in nedeljo na Šmarno … pa še kakšen šport se najde v času lepega vremena, jem po istem principu, kot sem zastavila na začetku in čeprav bi bila prav vesela izgube še kakšnega dodatnega kilograma, dveh … ah, no, povejmo po pravici, 5 kg …, se prav nič ne sekiram, da sem zadnje 3 mesece na povsem isti kilaži.

In danes sem razmišljala o tistem prvem koraku. Kako je bil narejen, kako težko sem podplate dvignila od tal in kaj mi je pomagalo.

O tem, kako me je prijatelj “prizemljil”, me deprimiral in spodbudil … no, ja … dal bolj brco v rit, da sem resno začela razmišljati o akciji, sem že pisala, a od tistega trenutka pa do tistega prvega koraka je minilo nekaj hudih možganskih ognjemetov, utripov srca in potem odločitev:”Let’s do it baby!” Ves dan frustracij, kislega obraza, pred spanjem pa obveznega posega v mamljivi kozarec napolnjen z neznansko dišečo mi Nutello. Ne vem v katerem delu noči ali najbrž kar jutra, je padla odločitev, da iz svojega jedilnika izločim vse pregrehe. Žlice Nutelle itak, tortice, ki so se v zadnjem času znašle prepogosto pred mano …no, le začasno pred mano, kaj hitro pa že V meni, odpadejo, nadomestki za kosilo, kot so topli sendviči pri Meti obvezno stran, nič testenin, pic, čim manj kruha in krompirja pa tudi testenine in rižote raje zamenjati za zelenjavo, razne solate, ribe in meso (ah, tega niti ne maram preveč) na žaru.

OK, to itaq vem že sto hrvaških let, a vraga, ko vsak naslednji dan spet zadiši pica, njoki s sirom, ko po napornem dnevu brez hrane, zvečer vse ostanke Jakove večerje, strastno pomažem s konkretno dozo belega kruha, na koncu pa se pocrkljam še s kakšno sladico! Tisto posebno jutro v začetku novembra sem sklenila, da bom pisala dnevnik svojega prehranjevanja in gibanja. In to ne v nek svoj pomečkan majhen blokec in ne le tiste glavne obroke in številko, ki se mi je tisto jutro prikazala na tehtnici (kar sem pogosto rada počela, ko sem bila že ‘ufurana’ v dieto), tokrat sem sklenila, da bom vsak večer … upala sem, da namesto kroženja okrog kozarca Nutelle, sedla pred računalnik in na tale svoj blog zapisala prispevek o vsem kar se mi je dogajalo v zvezi mojega psihofizičnega stanja povezanega s hujšanjem.

Vse bom zapisala, sem si rekla! Od oreščka, ki sem ga vrgla v usta, ko sem hitela iz enega sestanka na drugega, do lučke, ki sem jo kupila na bencinski črpalki, švicanja na tekaču, preklinjanja (ja, ja, le v mislih) in občutkov ob pogledu na številko na tehtnici. Iskreno, odkrito, brez olepšav in predvsem vsakodnevno.

In točno ta sklep in občutek, da naj bi zvečer stala ‘gola’ pred potencialnimi bralci tega bloga, so mi pomagali stisniti zobe in se upreti skušnjavam. In ko je minil prvi dan, se je v drugem “stopalo že lažje odlepilo od tal”, v tretjem še lažje, potem pa je stvar stekla, kot namazana. Danes Nutelle, tortic, kruha in njokov prav nič ne pogrešam, a po drugi strani, ko se z družbo znajdem v pizzeriji, bom brez občutka slabe vesti naročila slastno in hrustljavo pizzo.

Novi sklepi??!

Že od začetka novembra sem “pridna” in tudi tile prazniki me niso uničili …. no, vsaj ne prav hudo 😉 ….. v bistvu sem malce grešila, ampak le toliko, da moja kilaža v zadnjem tednu ni prav nič padla, a se tudi dvignila ni, kar pa me povsem zadovoljuje.

Tako ali tako pa tokrat razmišljam povsem drugače, kot sem vse do sedaj. Odkar hodim v fitnes, kjer se okrog mene tare starejših ljudi, ki izgledajo bolje, kot večina dvajsetletnic, razmišljam predvsem še o tem, da želim tudi jaz pri 60+ izgledati prav tako, kot oni. Želim biti fit, zdrava, poskočna …. skratka polna energije.

In v ta namen sem za naše naslednje predavanje, ki ga organiziramo v okviru Vetra, izbrala ravno tematiko na račun zdravega in pravilnega prehranjevanja. Predavala bo moja prijateljica Bronja, ki pri svojih …. (hmmm, saj ne vem točno koliko jih šteje, ampak gospa ima že dva samostojna odrasla otroka in za sabo uspešno kariero podjetnice, ko že vrsto let vodi podjetje, ki se ukvarja s prodajo izdelkov, ki pomagajo ljudem z diabetesom) … izgleda hudičevo dobro.

Kdo bi lahko bolje povedal kaj nam grozi, če se prehranjujemo napačno in nam na začetku leta, ko smo polni zagona in novih načrtov, dal boljši vzgon za dosego le teh. Če imate čas, če vas zadeva vsaj malce zanima, bom vesela, če se nam pridružite!

Besede, besede, besede

Kar se hrane tiče, me je pamet srečala relativno pozno … šele v začetku novembra, sem rekla “Dost je tega!”, kar se pa miganja tiče, sem bila pa “pridna” že prej, pravzaprav glede ukvarjanja s športom nimam nikoli težav, že veliko let s Tomažem redno (hitro) hodiva na Šmarno goro, občasno tečem, v letošnjem poletju pa sem miganju dodala še tečaj tenisa. Vsak teden ura in pol skakanja za rumeno žogico, me je že precej razmigala, ko pa me je v roke dobila prijateljica in me začela pregovarjati za fitnes, sem podlegla še temu.

In od septembra dalje moj tipičen teden izgleda takole: ponedeljek fitnes na “mučilnih” kardio napravah, v torek zabušavam in celim športne rane prejšnjega dne, sreda fitnes s trenerjem, četrtek tenis, petek fitnes s trenerjem, v soboto in nedeljo pa skok … ok, dva skoka na Šmarno.

Telovaditi mi ni težko, pravzaprav v športu uživam, pri vsem tem me moti le to, da mi jemlje čas, ki ga je vedno premalo, a izjemen zalet dobim pri spodbudnih besedah in pohvali. Moj učitelj tenisa itak hvali že samo, da žogica poleti preko mreže in čeprav mi je na momente smešno, ko za vsak zamah vzlika “Bravo!”, moram priznati, da bi brez tega lopar že davno obležal v kotu naše ropotarnice in bi me tenis videl le še takrat, ko bi iz treninga pobirala našega sina. A veliko bolj vredna mi je hvala trenerja na fitnesu.

Na fitnes sem se spravila s težavo. Na prigovarjanje prijateljice, ki je želela, da bi si trenerja najeli skupaj in skupaj odhajali na treninge in se na ta način spodbujali, sem sprva le zmajevala z glavo. Le kam naj vtaknem še to aktivnost? Vožnja sem in tja, tušing, preoblačenje in telovadba in vse to krat 3,kam, kako??! Pa smo zadevo pokombinirali in zoptimizirali tako, da se je tudi to nekako stlačilo v urnik in pri tem celo ohranilo nasmeške na obrazih mojih dragih. Po slabih treh mesecih je prijateljici rahlo zmanjkalo zagona (ali pa časa), jaz pa še vedno stiskam zobe in redno preživljam tri tedenska jutra v švic prostoru.

In zadnji ponedeljek, ko sem vsa mokra tekla na tekaču, za moj hrbet prileti najin trener rekoč, da me opazuje, čeprav tistega dne nisva imela skupnega treninga in da mi mora čestitati za trdno voljo in upornost. Nič posebnega, a besede so mi dale zalet za naslednjih nekaj dcl švica in veselo poskakovanje še na naslednjih nekaj treningih.

Spodbudne besede so prava stvar, kaj pa tiste druge, tiste kritične?

Ste že slišali kdaj koga, ki vam je rekel, da izgledati iztrošeno, utrujeno ali da ste se zredili? No, meni je čitega vina nalil moj prijatelj. Jah, itak ne špara jezika, a ko mi je v preteklosti npr. omenjal, da kapa, ki sem jo nosila, ni višek modne usklajenosti, sem kapo odvrgla in občutek nelagodja je minil, zadnjič pa me je gledal, kot bi padla iz lune, nato pa počasi, kot bi rezal z nožem vprašal: “A si se ti slučajno zredila?” Ja, no, valjda … očitno se pa le opazi (hmja, le kako se ne bi, a do takrat sem si zatiskala oči) in ko je še nadaljeval z: “Ja, in to kar močno! Pa kaj pa delaš, ženska?”, sem se zgrbila v najmanjšo kepo na svetu … ah, ja, najraje bi se pokrila čez glavo in odšla nekam daleč stran.

Tisti dan je minil …. ah, kaj vem kako … bila sem nataknjena, depresivna … grozna. In naslednji dan tudi. In najbrž še nekaj naslednjih. Potem pa je bilo tega dovolj, pobrala sem se in …. ja, že en mesec bo naokoli in jaz sem športu dodala še krožnik, na katerem ni več sladic, kruha, krompirja in testenin.

Torej tudi takšne besede pomagajo. Le, da takšne najprej zabijejo, nato pa dvignejo do neba in še višje. Pa kje je hodil ta prijatelj, da mi ni kaj takšnega zabrusil že kakšnih 5kg nazaj? 🙂

 

Prvi teden bo počasi okrog

Gre! To je bistvo.

Sploh ni težko in ne vem zakaj sem rabila toliko časa, da sem končno sklenila temu narediti konec?!

Pred kakšnima dvema letoma, ali celo malo več, sem shujšala na nivo, ki mi je odgovarjal. Super sem se počutila, kupovala oblačila, ki so mi bila všeč, bila poskočna, hitra in polna energije. Težava pri hujšanju je ta, da čeprav nekako misliš, da si se navzel novih navad, le te še vedno niso v tebi, dokler v tebi še vedno tli želja po slastni blejski kremšniti ali kosu toplega sirovega bureka!

No, v takšni fazi sem bila jaz! Lahko se discipliniram na nivo, ko lahko ves mesec jem le navadno travo, vendar pa nastane težava takoj, ko s tem prenehaš. Kaj potem? Jesti normalno? Kaj je normalno?

V trenutku, ko spremeniš ustaljeni ritem pa naj bo to le ena pizza na teden več ali kremšnita le ob obiskih tete na Bledu, se trend prikaza številk na tehtnici obrne v drugo smer. In čeprav drugi niso opazili in so me še vedno hvalili, češ kako suha sem, sem jaz takoj vedela in čutila, da gredo stvari tja kamor ne bi smele. In da bi bila stvar še hujša, naenkrat postane vsak dan “praznik” …. vsak dan bi jedla le tisto, kar imam najraje in je najhitreje pripravljeno in vsak dan znova si pred spanjem obljubljam, da bo naslednji dan drugače.

In več kg ko pridobivaš, huje divja v tebi in slabše se počutiš … in seveda večkrat posegaš z žlico v kozarec z Nutello. In veste kdaj je najbolj hudo? Takrat, ko poješ vso Nutello, ki si jo hranil za palačinke za otroke in greš naslednje jutro s slabo vestjo po novo, ki jo še malo načneš, da se ne bi opazilo, da je bila prejšnja povsem izpraznjena.

In to se ne neha!

Odvisnost? Vsekakor.

That’s it! Dost imam!

Že dolgo se nisem oglasila. Razlogov je več.

Eden poglavitnih je ta, da je bil ta blog odprt zgolj naključno. Z namenom naučiti se kaj več o uporabi bloga. Ja, ko sem prvič začela z bloganjem (ali kakorkoli se že reče pisanju po nekakšni osebni spletni strani), o tem nisem imela blage veze. Nisem vedela kaj je blog, kako naj z njim delam, kaj se piše, kako se z njim dela ….. skratka en veliki nič.

Prijatelji od prijatelja so mi ponudili pomoč (ja, zastonj ni danes nič …in tako sem za to pomoč seveda plačala) in mi nastavili blog na moji lastni domeni, a ker je tam bilo potem potrebno za vsako uslugo tudi dodatno odpirati denarnico, se je Saša odločila sama raziskati ta svet blogerski in se tudi nekaj novega naučiti. WordPressova domačija je bila takrat najbolj logičen korak, kamor me je zapeljal stric Google in takoj sem se pustila zapeljati v vode raziskovanja. A preden sem lahko raziskala kako so blog uredili na WordPressu, se je bilo treba v to skupino prijaviti. Potrebno je bilo vtipkati vse kar so tam in takrat od mene želeli. E-mail naslov? Ok, to je enostavno. Ime bloga? Hmmm? V tisti sekundi? Drugače me ne spustijo naprej?! O čem bi lahko pisala? Po mojem sem takrat celo poskusila z nekimi filmi ipd. …. a na koncu mi je kapnilo in  stvar je celo prijela na besedico HUJŠANJE in nastal je blog www.hujsanje.wordpress.com

Zakaj pa ne blog o hujšanju?! Pa o tem bi lahko veliko pisala, kajne? Če zapišem le desetino tistega, kar poteka v moji glavi na temo hujšanja, mi vsebin ne more zmanjkati, če pa k temu dodam še kaj o športu, zdravi prehrani in kozmetiki, mi gradiva ne more zmanjkati do konca življenja?! Japajade! Priznam, od začetnega zaleta, ko sem nekaj prispevkov zapisala kar v istem popoldnevu in jih nato postopoma objavljala, me je entuzijazem kmalu minil. Le kaj naj še napišem, kar še ni bilo tisočkrat izrečeno, zapisano, narisano in naj bo hkrati zanimivo, malce hudomušno in originalno?! In veselje do pisarjenja o hujšanju me je počasi minevalo. Iz meseca v mesec bolj.

Pa me je le še nekako gnala želja po tem, da izgubim še nekaj odvečnih kilogramov in takšna javna zaveza in pisanje se mi je zdela priročna stvar za motivacijo. In ko sem cilj dosegla je uplahnila še tista zadnja, najmanjša želja po zapisovanju česarkoli povezano s hujšanjem.

Osnove bloganja sem hitro osvojila, znanje pridno uporabljala na svojem osebnem blogu, ki mi je dovoljeval veliko mero kraetivnosti in svobode in kjer sem pisala o vseminsvačem le o hujšanju ne in kmalu začela svoje znanje uporabljati tudi v poslovne marketinške namene in tako odprla nov blog, kot podaljšek spletne strani našega podjetja. In tako …. mah, saj veste; veliko strani, veliko idej, veliko tem in ustrezno temu veliko pisanja.

O, saj se da disciplinirati in vsaj enkrat dnevno nekaj zapisati …. in če ne gre dnevno, naj bo vsaj tedensko … ampak pridejo druge težave, težave, ki potrebujejo kaj več, kot le tipkanje po tipkovnici in takrat se na blogu prične nabirati prah.

Ampak ne, ni bil moj namen, da preneham s pisanjem bloga. Ravno nasprotno! Ponovno ga obujam v življenje.

In tukaj je prišel trenutek resnice. Trenutek, da obelodanim še en razlog zanemarjanja tega mojega blogerskega kotička. Sram. Ja, sram je ta razlog. Nekaj mesecev za tem, ko sem ponosno zapisala, da sem dosegla svoj cilj, ko so vsi glasno hvalili moj dosežek in fit postavo, se je trend obrnil v drugo smer. Veliko dela, nekaj depresije in žlica je ob nočnih urah prepogosto romala v skodelico Nutelle in v moja usta. 1 kg, 2 … 5 ….10 ... in po enem letu sem na istem, kot sem bila nekoč, nekoč pred kakšnimi 3, morda 4 leti, ko sem bila na svoji najvišji točki tehtnične številčnice.

Do tega trenutka sem si zatiskala oči in sama sebe prepričevala, da bom naslednji dan jedla le kvalitetno dobro hrano, si vzela čas za obrok, se ogibala sladicam, belemu kruhu, pizzam in žlicam Nutelle, a minevali so dnevi, tedni, meseci, prazniki takšni in drugačni, tisoč in en izgovor, jaz pa sem uspela pridelati 17kg!

In sedaj je konec s tem! Prišel je trenutek odločitve! Obrnila bom nov list v svojem življenju!

O tem kako in kaj, mojih strahovih, težavah, veselju in še čem pa v naslednjih dneh. Naj omenim le to, da je ura že enajst, jaz pa sem ponosna sama nase – uspelo mi je – danes sem preživela dan brez malih, grdih grehov. Jedla sem normalno, v rednih razporedih (no, ja, razen na kosilo mi ni uspelo iti … a tudi to bom izboljšala), pila dovolj tekočine in jedla le tisto pravo hrano, ki ne vzbuja slabe vesti.

 

Ta je pa huda!

Ja, res katastrofa, tako dolgo nisem nič pisala na tem blogu, da se tudi gesla za vstop nisem več spomnila.

Si mislite, da sem sanjsko vitka, zdrava, fit in polna energije in se me te diete in nantaziranje o hujšanju sploh več ne dotaknejo?

Ja, ja, lani (ampak govorim lani, lani … no, takole; 3.1.2008) takoj po novoletno božičnem prenajedanju …. no, saj ni bilo tako hudo, če se še dovolj dobro spomnim …., kakorkoli že, lani sem skovala tako, kot nekaj milijonov drugih, inovativen novoletni sklep, da je čas, da neham fafljati in pisariti po spletu, ampak res nekaj ukrenem, torej, sklenila sem, da resnično shujšam.

Z dobrimi 78 kg na grbi, sem se lepo disciplinirala, si ogledala pravila 90 dnevne ločevalne diete, jo malce prilagodila svojim željam, potrebam in okoliščinam, hkrati še malce dvignila nivo svojih športnih aktivnosti in poletje preživela takšna, kot sem si želela.

Niso vsi novoletni sklepi popolna iluzija! Jaz si cilje zadajam tudi na tedenski osnovi, ali pa kar tako sredi leta, ko imam slučajno čas, a prelomnica, ko se leto prevesi v novo, ko je zunaj mraz (čeprav me mraz pravzaprav tudi destrukturira), ko imam končno počitnice, kjer ne pakiram kufrov in si natovorim še kakšen nov ‘neslužbeni’ stres, je idealen (vsaj zame) termin za odločitve.

Danes sem zbrala pogum in ponovno stopila na tehtnico. Ja, saj ni potrebna znanstvena raziskava, da izvem, da sem popustila na celi črti in se zredila, a številke govorijo še bolj kruto, kot si si pripravljen priznati …. in strah pred njimi vedno obstaja.

No, in, se najbrž sprašujete?

Hudiča! Spet sem na 78kg!

In ja, spet imam nov ponovoletni sklep, da ponovim vajo.

Jo-jo efekt? Ma, dajte no, pravljice za majhne otroke in iskanje izgovorov v nekakšnih vplivih, ki jih ne moremo kontrolirati!

Morda pa se moj optimum giblje okrog 80 (saj nisem najbolj majhna in tudi ne mlada dečva) in le fantaziram in težim z neko idealno postavo? No, to mi je nekoč rekel gospod, ki baje vidi prihodnost, a zgodba o tem je vredna kakšnega drugega zapisa. A, jaz se ne dam …. vem, da se počutim mnogo bolje, ko se mi vrh najlonk (ja, ja, elastičnih nogavic) ne zrola okrog pasu, ko me modrc ne tišči in še s prostim očesom vidim rob trakcev spodnjih gat (za tiste, ki ne razumejo še dodatno pojasnilo; da se stranski trakci znajo ‘izgubiti’ v konkretni masi telesnih oblog 🙂 ) in tako jovo na novo sklenem, da ne bo vsak dan praznik in ne bom vsak dan zmazala še cele tortice, ki je tako njama dobra in si privoščila še kakšne njoke ali pico.

Mogoče bi pa končno morala takšne sklepe in cilje tudi zapisati v svoj planer?! Bi se jih potem bolj držala in bi proti koncu leta ne spet popolnoma popustila in se predala malodušju?