Po dežju diši

Na današnjem sprehodu Otisa zanima samo kost. Kot da bi vedel, da bi tudi jaz rabila kakšno takšno celidanglodajočostvar.

Aja, najprej za tiste, ki ne marate začeti brati na sredini. Tule je začetek, recimo temu začetek, čeprav za pravi začetek bo treba blog prevrteti za nekaj let nazaj in začeti pri branju opisovanj 1000 in pet (hmmm, sem izbrala 5 namesto 1, ker se potem lepše veže na samostalnik … jah, če povem po pravici nisem točno vedela v kakšno obliko naj ga potem postavim) diet (vidite🙂 ?!) Sklenila sem (spet), da bom tule vsak dan brbljala in pleteničila o vseh svojih mislih, idejah in težavah povezanih z mojo prehrano in gibanjem.

Torej, gibam ravno zdajle … ok, resda predvsem s prsti po tipkovnici mobilnega telefona, ampak načeloma sva z Otisom (to je nas kuža, ki je dobil ime po cenjenem pevcu Otisu Reddingu) ta trenutek na sprehodu. Jaz ne morem pomagati, če se je Otis na prvem ovinku ustavil in sedaj gloda svojo že čisto prežvečeno kost, ki jo je že vse od doma nosil v svojem gobčku.

No, o tem koliko se da pri tem pomagati, bi zagotovo imela kaj povedati Alenka (naša pasja tršica), ampak saj tudi ona ve, da je naš Otis tako luštkan, da mu težko odrečem kakršnokoli željo.
In tako do nadaljnega ždiva v gozdičku, on gloda kost, jaz pa pišem prispevek za blog. Vmes mu seveda vsake toliko časa kaj rečem in ga poskušam nagovoriti, da bi se malce premaknila. Na naju padajo dežne kaplje. Ne, ne, to ni poskus poetiziranja, ker za to jaz res nimam najmanjšega smisla, ampak na naju zdajle čisto zares pada dež.
A tako pač je, prihajajo hladnejši dnevi in pustimo kužatu veselje glodanja kosti, saj bova morala v naslednjih dneh na teh najinih sprehodih najbrž bolj hiteti, da ne bova pomrznila.
Pa tudi za rešitev mojih kilskih težav in dosego ciljev, bi bilo veliko bolje, če bi najine sprehode navila na višjo frekvenco. 1 ura teka bi najbrz pomenila, da lahko tisti dan zmažem 1 jabolko in 2 grahka več, to pa tudi ni povsem za zanemariti.

Naj povem kako mi je šlo včeraj? Jah, bolje kot predvčerajšnjim, a se še vedno ne bi hvalila.
Za zajtrk sem kot ponavadi zmazala vola in pol. Najprej popila pol deci (res samo pol ali pa je bilo se manj) banatelle. Tako pri nas recemo napitku, ki ga po navadi za zajtrk zlije vase naš sine. V blender vrže (moj mož, namreč … da ne bo pomote, saj najstniki nič ne delajo😉 )  eno banano, 1 žlico Nutelle in vse to zalije z 2dcl mleka. In ker ponavadi mi takšnih packanj ne merimo ravno z laboratorijsko vago, izdelek ne gre vedno v celoti v njegov kozarec, metati hrano stran paaa …. saj veste …. se ne spodobi (blush).

Naš najstnik je velik in suh kot glista, zato mu takšen napitek ni povsem dovolj. Zraven si pripravi (no, saj zdaj že veste kaj to pomeni, če pišem, da si “pripravi”😉 ) popečen toast … hvalabogu polnozrnat (boste potem razumeli zakaj hvalabogu), ki si ga namaže s tanko plastjo masla in jagodne marmelade. Najbrž vam je jasno, da tudi pri toastu nimamo prave mere in vedno ostane še kak kruhek, ki si ga potem, ko se v dom naseli mir in tišina, mama obilno namaže z ravno prav stopljenim maslom in tisto njama dobro marmelado.

Ker sem čez pol ure imela občutek, da še nisem konkratno zajtrkovala, sem si pripravila še svoj konkreten zajtrk – v vodi namočena chia in konopljina semena s kozarčkom navadnega jogurta, v to pa narezala en slasten kaki.

Sem bila kar pridna, kajne? Ja, če bi bila še brez tistih ostankov bi bila prav ponosna nase.

Kosilo? Ahhhh, ko sem sama doma, se mi kljub temu, da obožujem kuhanje in vso s pripravljanjem hrane povezano packarijo, ne da mazati posode in pripravljati pravega kosila samo za eno osebo. In tako sem pojedla en konkreten sendvič narejen z dvema rezinama rženega kruha, ki sem ju namazala s kokosovim oljem, vmes pa sem naložila rezino prekajenega lososa, rezino kozjega sira in za sočnost dodala še košček avokada. Ja, ja, maščobni raj😉 !

Popoldne me je včeraj osrečil sonček in z Otisom sva ga še malce izkoristila in se sprehodila. Takrat sem na hrano pozabila in si šele ob 17h pripravila zdrav in krepčilen presni sadno zelenjavni sok.

1 olupljeno kumaro, polovico velikega gomolja zelene, 4 korenčke, 1 olupljeno rdečo peso ter 2 olupljena jabolka. Lupim le zelenjavo za katero nisem prepričana, da ni čista pesticidov in raznih malih mikrobov za katere nite ne vem kako se imenujejo, zato jih ne želim gostiti v sebi😉

Vse to sem vrgla v sokovnik, bzzzz, bzzzzz in dobila približno pol litra zdravega napitka.

Vam povem po pravici?! Če mi ne bi vsi kvakali o tem, češ kako zdravo je to, tega ne bi počela niti v sanjah. Namreč umivanje sokovnika je ohhhhh, muka ježeva. Ampak …. ja, kot sem rekla, baje je zdravo.

Potem sem dirjala v pasjo šolo, kjer je mimogrede Otis končno, končno briljiral … ponavadi ne uboga in ga je poln poligon, včeraj pa se me je usmilil in ubogljivo izvajal čisto vse zastavljene naloge. Srce moje, hvala ti, kajti včeraj je bila moja glava balon.
Bolelo tako, da sem se že okrog 21:00 (kar je zame čisto zapravljanje življenja) skobacala v posteljo. In ja, ja, v usta sem dala še dva požirka odličnega domačega jogurta, ki ga je moj dragi prinesel s tržnice.

Se slišimo jutri!

 

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s