ku-ku, spet sem tu

Kje naj začnem? Pravijo, da je najbolje na začetku. A kje je začetek? Morda na današnjem sprehodu, ko me je preblisnilo, da bi bilo presneto dobro, ko bi mi prsti spet drseli po tipkovnici, iz mene pa bi vrele misli povezane s postavo,videzom, hujšanjem … ah, ta nesrečna zlorabljena beseda, pravilno prehrano … no, to pa se sliši veliko bolje, kajne.

Ajde ne filozofirajmo in ne delajmo se preveč lepe, ko pa v bistvu večina žensk dejansko razmišlja o tem kako bi se rešila tistih nekaj odvečnih kilc in temu po domače rečemo hujšanje, čeprav je vsem kristalno jasno, da z enkratno dieto ne bomo prišli kam daleč in je treba spremeniti celoten lifestajl in se pravilno prehranjevati, gibati in blablabla.

No, to ni bil najlepši začetek in ponovno sem začela filozofirati. Bo morda tak začetek bioljši – punca, v roke se bo treba vzeti, spet si na številki, ki na tehtnici na prvem mestu pokaže precej zaobljeno osmico in k temu doda še kakšno okroglično trojko. No, saj je to še vedno boljše, kot našpičena štirica ali nosata petica, a dejstvo je, da na te številke nisem ravno ponosna.

Želite slišati izgovore? Oh, imam jih na tone, a konec koncev so le izgovori. Pravzaprav jih ne bom več uporabljala za izgovore, saj sem kjer sem in od tu je treba začeti graditi … ajde, v mojem primeru bomo malce rušili, kajne?😉

A prav je, da vam povem kaj sem počela v tem času, ko je blog miroval in ponižno čakal, da me spet prime pisunska strast. Torej, nič izgovorov, vse skupaj so bile le dobre izkušnje iz katerih sem upamda potegnila kar precej življenskih modrosti in napakne bom več ponavljala.

Avgust 2010 je bil zame prelomen. Ponavadi ne pomnim datumov, brez podrobnega preštevanja in vseh prstov kar jih imam na nogah (so to sploh prsti???) in rokah, sploh ne vem katerega leta sem se vpisala v srednjo šolo ali fakulteto. Ja, ja, leto poroke poznam, a le zato, ker od leta 1991 lahko možu vsako leto na novo težim, da se spet ni spomnil na najino obletnico.🙂

Torej pojdimo na avgust 2010. Pred tem sem bila aktivna na gibanju, disciplinirana pri hrani, pridno (ja, ja,pridno, čeprav so pridni baje le psi) in ubogljivo hodila na delo, doma pomivala posodo, prala, likala, prevažala mulca sem in tja, se udejstvovala takšnih in drugačnih kulturnih, dobrodelnih in bohvekakšnih prireditev še … skratka saj veste, ambiciozna hiperaktivna ženska 21. stoletja. Zadovoljna sem bila s svojo postavo, saj sem lepo počasi iz svojih 86 pretiranih kilogramov uspela prilesti na 73 solidnih in zadovoljujočih.

pa se mi je tistega avgusta zgodil zobobol, iz njega je prišlo do infekcije dlesni, aw in oh in joj .. pa 3 dni joka, obkladkov in tresenja hlač pred tem, da mi bodo spet ruvali, potem pa neka velika doza dvojnih antibiotikov, ki so me za nekaj kratkih dni rešili muk, nato pa dokončno spodnesli tla pod nogami.

od tam se naslednjih 2, 3 mesecev ne spominjam prav rada. Naj povem, da sem v naslednjem mesecu v trenutku izgubila še nadaljnih 7 kg. Ja, imela sem jih sanjskih 66 …. ne, pravzaprav se natančno spomnim, kako zgroženo sem stala na tehntnici in opazovala hudičeve številke 66,6.

Od tu je šlo pri kilaži samo še navzgor. A povem po pravici, da sem bila prvih dobljenih 4 kg izredno vesela, kajti izguba kil, kot sem jih takrat izgubljala jaz, ni bila niti najmanj prijetna.

Baje je vsemu botroval stres, ki se je počasi in vztrajno naseljeval v mojem telesu. Ja, rada sem ga gostila in celo uživala v tem, ko sem si na stresa poln dan, natovorila še uro intenzivne vadbe. Saj baje trening odpravlja stres, kajne?! No, ja! V mojem primeru, je očitno moje telo reklo odločen NE, ne grem se več.

Izgubila sem apetit. Popolnoma. Hrano sem gledala, kot najhujšega sovražnika. Bolelo me je grlo, pekla zgaga, bolela jetra, ledvica, imela sem napade tresavice (kasneje ugotovila, da mi je sladkor v krvi nihal kot poskakujoča tenis žogica), za bonus pa dobila še 5 tednov popolne nespečnosti.

Zdravniki? ah, pustimo to zgodbo za kdaj drugič.😉

Zdaj po več kot 2 letih sem kjer sem. Trenutno bolj pri koncu (predvidevam) preživljanja moje polletne bolniške, z odločitvijo in dogovorom, da se v službo ne vrnem več, brez 12 zob v ustih (zaradi granulomov in ostalih težav so mi jih poruvali), brez vseh las, trepalnic, obrvi ter ostalih nepotrebnih telesnih dlak, z novim izpitom za motor v svoji denarnici, motorjem v garaži, prekrasnim poskočnim in hiperaktivnim kužkom pasme Jack Russell doma, s preživljanjem uric na začetnem risarskem tečaju, s spoznanjem, da je družina veliko več vredna od službenih dosežkov, z novimi razumevanji in odobravanji bioterapij in ostalih alternativnih zdravljenj, s prebranim knjigami na temo zdrave prehrane, zelenjavnih sokov, živil, ki se jim reče superživila (ahhh, kako ogabno ime za nekaj tako zdravega) …. in seveda tistih že prej omenjenih nesrečnih 83 kil.

Zakaj sem jih pridobila? Ker sem se prepustila toku. Ja, ja, sedaj vem marsikaj več, kot sem vedela nekaj let nazaj, a med vedeti in storiti je veeeeeeelik korak.

Danes je prvi dan velikega začetka, ko sem nogo premaknila in jo premikam v smeri prehoda iz vedenja v resnično zdravo življenje.

Poskusila bom biti kar se da odkrita (ja, ja, sedaj sem taka, kot naš sin, ki mi je vedno govoril, da bo poskusil, meni pa so se dvigovale vse kocine na glavi … dokler jih je še kaj bilo🙂 ) in z vami deliti vse svoje dileme, grehe, strahove in težave pri opravljanju tega koraka.

Ajde, zdaj si grem pripraviti sadno zelenjavni sok!

Uživajte življenje!

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s