Hujšati namreč. To pravim sedaj, ko sem končno dosegla tisto, kar sem si zadala za cilj pred dobrim letom, ko sem začela pisati ta blog. Od prvega dne v letu 2008 pa do danes sem izgubila 9kg in sedaj sem točno tam, kjer sem si želela biti. Pisala sem sicer o izgubi 5kg, ker bi tudi s tem bila zadovoljna, cilj sem zastavila na izgubi 15kg, ker si je treba cilje postavljati višje od tistega, kar nas nekako zadovolji, a pri 10kg sem si zamislila cilj, ki bi me povsem zadovoljil.
Ne, nisem končala, saj z določenim načinom prehrane ne smeš nikoli končati. V tem ritmu bom nadaljevala in če me ne zagrabi depresija in melanholija, bom do poletja zagotovo izgubila še tistih dodatnih 6kg in dosegla svoj ultimativni cilj.
Ja, ja, saj me ne bi bilo konec četudi bi jih izgubila še kaj več, vendar pa prehranjevati se je potrebno in če se prehranjujemo dokaj uravnoteženo in ne pojemo le dva grahka, 1 fižolček in kozarec presnega soka na dan, potem jaz pri svoji višini res ne morem s kilažo pasti pod 60kg.
No, in če tole dieto komentiram danes, ko sem nekaj dosegla, potem se temu reče konstruktivna kritika ali opisovanje tretmaja, če pa bi kaj na to temo pisala v zadnjem decembru, potem bi bilo jamranje in cviljenje lene in nemočne babure, kajne? Tako nekateri vse povprek mahajo s sodbami in komentarji na temo hujšanja in discipliniranja s hrano.
Ja, da se! In pravzaprav formula ni zapletena: manj žri! A formula je tista z nešteto neznankami in parabolami.
Nerada sklepam cilje in zaključke, ki naj bi se začeli z novim letom. Ne, tega do sedaj res še nikoli nisem počela. Spomnim se leta 2000, ko sem imela res edinkrat preblisk in nekakšen cilj, željo … ali kakor koli bi že temu lahko rekli, ko sva se za novega leta dan z mojim vozila iz izleta v Portorožu. Še zdaj imam pred očmi prizor, ko se voziva v Žusterni ob morju, ki se vije ob cesti … kar me vedno impresionira … in jaz dobim preblisk, da je nujno, obvezno, oh in sploh potrebno načrtovati našega naslednjega dediča. Ja, enega smo že imeli, takrat 5 letnega mulčka, ki smo ga dobili po nekaj letnem “delu” na to temo in po sedmih (!) preležanih mesecih in tako sem jaz ob prehodu v novo tisočletje dojela, da je čas za resno “načrtovanje” naslednjega dediča. Moj je zavil z očmi in nekaj momljal, jaz pa sem se sama sebi zazdela kar malce smešna, saj to res nima nobene povezave s sklepi za novo leto.
No, ta sklep še danes ni uresničen 🙂 in morda bi bilo dobro, da na to temo začnem pisati blog. Mogoče bo potem kaj iz tega 😉
A letos me je prešinilo, da je čas za moje novoletne sklepe. Ne, ne bo jih preveč, a vsekakor eden najpomembnejših naj bo ta, da spremenim način prehranjevanja. Oh, saj že vse vem … res vem … proteini so dobri za mišično maso, potrebno jih je uživati po naporu, gibanje je zelo dobrodošla spremljevalka hujšanja ..oz. nujni sestavni del življenja, a 80% možnosti uspeha leži v pravilni prehrani. Uživati je treba manjše obroke in to 5x na dan, sokovi so hrana (!), sladkor v obliki dodatka ukiniti iz jedilnika (no, jaz sem tega itak že pred 10 leti), absolutno se ogibati prevelikim količinam OH-jev (kar mene najbolj ubija), mastna hrana je itak strup za telo …itd. I know it all! 😉
A kaj pomaga znanje, če je dan dolg in naporen in človek težave rešuje skozi želodec!
Vsak ima svoje “kikse”, jaz zase vem, da so to depresivni in stresni dnevi. V takšnih dneh ga ni osebnega trenerja, partnerja, prijatelja, ketne 😉 , ki bi me ustavila pred navalom požrešnosti. Dobesedne požrešnosti. Žlica, kozarec Nutelle ali arašidovega masla, gajbica sladoleda, stepena sladka smetana, celo nesladka hrana, kot je morda kakšen sir …masten seveda, piškoti, morda celo burek, štrudel, …. kar koli, kar se najde v hiši ali je na voljo na bližnji bencinski postaji!
Tudi med “dieto” me je zagrabilo. Večer, pravzaprav že noč …tam okrog polnoči, vse v hiši spi, jaz dam v pranje umazano perilo, pomijem umazane krožnike, zaprem računalnik in gledam okrog sebe. Hrana! Hočem hrano! Kar koli! Vseeno mi je, da uspevam v hujšanju, vseeno mi je, da si končno lahko kupim konfekcijske hlače … in to tiste za mlade frklje, vseeno mi je za cel svet, le še piškote vidim. Ne ustavi me en, dva … ne, pojem jih cel zavoj.
Sreča, da sem se v naslednje jutro zbudila močna in trdne volje, da nadaljujem s pravilno prehrano.
Sem izredno trmasta oseba in ko nekaj sklenem, premagujem ovire in trmasto vztrajam vse do cilja, a ko je cilj dosežen, se predam tempu življenja in nemalokrat pozabim na trdne sklepe o zdravi in pravilni prehrani. V letu, dveh spet počasi zaplavam v stare grehe in od tam jovo na novo.
Ja, v bistvu je hudo in težko! 😉
Hujšanje s Sašo 
9 kil na leto! 😦
Jaz si tak cilj postavim za en teden, ampak vsaj v enem mesecu ga pa mimogrede dosežem! 🙂
9 kil na leto, na 1 mesec, 1 teden …. sploh ni poanta v dolžini obdobja. Pač si pri višku 10.ih kil ne morem zastaviti cilja izgube 20-ih kil, kajne?
Sploh pa cilj, ki ga postaviš na začetku leta ne pomeni, da ga časovno determiniraš do “konca leta” in jaz nisem niti slučajno zastavila cilja tako, da bi 9 ali 10 (kakršen je bil natančno moj cilj) kg izgubila v ENEM LETU! In če se ne motim je od 1.1.2008 do danes minilo nekaj več časa, kot 2 meseca, kajne? Torej 9 kil na 2 meseca bi bila bolj pravilna opredelitev.
Sicer pa vsaka ti čast, da si postavljaš cilje za en teden in jih z lahkoto dosegaš v enem mesecu. Meni se takšni ekstremni dosežki ne zdijo nekaj, kar bi občudovala. Ja, 9kg v enem mesecu je občudovanja vredno, če jih imaš vsaj 50 odveč, če pa jih je odveč le 9 ali 10 pa ne vidim nobenega smisla v takšnem ekstremnem mučenju telesa.
Ne gre za izgubo telesne teže, ampak je izguba telesne teže le posledica pravilnega načina prehranjevanja. In takšno prehranjevanje, kjer na kratek rok izgubiš večjo količino teže, ne more biti pravilno in zdravo.
Nimam 50 kil odveč, ampak samo tistih 9 kil, ki sem jih fasal čez praznike.
Sicer pa se (razen čez novo leto) vedno pravilno prehranjujem. Sicer ne berem nobenih napotkov, saj dohtarji vsako leto trdijo nekaj drugega, raznih “čudežnih” diet se ne poslužujem. Upoštevam samo to: skoraj nič maščob in absolutno nič sladkorja! In skoraj nič testenin in kruha. Zato pa obilje v vodi dušenega mesa, pa v pari kuhanega krompirja, korenja, brokolija, bučk ipd. Pa seveda ogromna skleda solate z nekaj kapljicami bučnega olja.
Pardon, sem se pozabil prelogirati. 1tastar je moj alter ego.
Jaz vem, da si ti Usperna in Cmokavzar in 1tastar pa mogoče imaš še kakšen “prijazen” alter ego recimo kakšen Super Tine bi tudi lahko bil.
Sicer se pa s tem okrog zdravstvenih napotkov absolutno strinjam s tabo. Enkrat je špinača zakon, potem meso, nakar meso absolutno škoduje, špinača ne ravno (še 🙂 ), a je nikjer več ne omenjajo odkar je brokoli postal super artikel za zdravljenje raka in ne vem česa še. Potem propagirajo mleko in kar naenkrat je mleko živ strup in potrebno je uživati sojino mleko. No, pred nekaj meseci sem bila šokirana, ko mi je nekdo, ki naj bi se na prehrano spoznal povedal, da je sojino mleko eno najbolj nezdravih, če ne celo nevarnih hranil. Ej, kdo bi jih razumel! Od nečesa moramo itak umreti in vmes je dobro imeti tudi nekaj veselja in narediti kakšen greh, ki ima posledice na sami osebi, ki greši.
V vodi dušeno meso? Wow! Raje ne jem mesa spljoh, kot da bi ga kuhala! Nasploh mi kuhane stvari sploh ne sedejo. Tudi do krompirja mi ni, še manj do kuhanega (!), ga raje zamenjam s kakšnimi polnozrnatimi OH-ji (testenine npr.), korenje in rdeča pesa pa sta skorajda edina zelenjava, do katere čutim močan odpor in bom zavrnila krožnik polnih dobrot, če bo temu primešan le kanček teh dveh stvari.
S pečeno gosko, jagenčkom ali odojkom (kako ogabna stvar zame, zapečena koža!) z mlinci, obilno zabeljeni z vsem, kar se je nateklo pri pečenju (jaz to takoj zlijem v sekret!) pa res ne boš shujšala
Očitno ne razumeš, kaj mislim z “v vodi dušeno” ali “v vodi pečeno” meso. To ni kuhano meso, ampak v bistvu pečeno!!!
Enkrat si omenila, da bi ti meso najprej skuhala, potem pa na maščobi opekla. jaz pa ravno obratno. Si že kdaj skušala speči jajce na oko na vodi? Odlična stvar. To ni isto kot poširano ali posajen jajce. Tam jajce ubiješ v krop. Na vodi pečeno je pa tako, da v ponev kaneš malo vode, da se jajce ne prime. Ko voda zavre, ubiješ jajce, ki se potem krasno speče.
RECEPT ZA MESO PO MOJE (ne išči v kuharskih buklah, ker jih še nikoli nisem bral.
V segreto teflonsko posodo daš meso (lahko pred tem dodaš dve kapljici olja), in ga opečeš (skoraj zažgeš) z vseh strani. Nato dodaš dva decilitra vode in tenmperaturo zmanjšaš na 1 in po do 2. Pokriješ in dušiš. Obračaš meso, če vode zmanjka jo dodaš. Po eni uri imaš pečeno vsako meso, lahko tudi goveja rebra. Perutnina seveda že dosti prej. Preden je pečeno, lahko dodaš na debelo narezane melancane ali bučke. Odlično kosilo. Zraven postrežeš nezabeljen slan krompir, omako,ki se natečepa zliješv WC. Če pa nočeš shujšati, jo lahko poliš po krompirju.
Pašejo tudi testenine z omako carbonara, samo potem se zrediš!
1tastar alias usperna; hvala, da deliš svoje ideje in izkušnje z nami, zagotovo bodo komu koristile.
Meni je tvoj “nastop” preveč agresiven in egocentričen. Ja, morda testenine s carbonaro res niso ravno najprimernejša jed za tiste, ki hujšajo, vendar od ene takšne jedi se nihče ne ZREDI!
Jaz npr. ne morem reči, da uživam v okusu kateregakoli mesa … sploh ne maram divjačine, nekako pa “prenašam” perutnino. Ja, rada imam ribe in ostale morske “pritikline”!
Ne maram mastnih stvari! Ena od variant, ki mi povsem ustrezajo in NE REDIJO je popečen file na nekaj kapljic olivnega olja. Lahko tudi na žaru povsem brez. Če se mi da, ga prej še malo pokuham, lahko pa tudi tako, kot delaš ti, da ga z vodo zalijem na koncu, a mi je vseeno ljubša prva različica.
Zelenjavo imam rada na vse žive načine, le kuhane ne. KUHANE (!) in ne govorim o blanširani, poparjeni, dušeni (čeprav to je že precej blizu kuhanja). Seveda so izjeme, npr. cvetača, stročji fižol … hmja, počasi pa že zmanjka 🙂
Krompirja pač ne maram. Oz. ja maram tistega mladega popečenega, morda še s kakšnim sirom obloženega … a žal je to nekaj, kar si lahko privoščim za “praznike”. In če bom že jedla krompir, ga bom jedla takšnega, ki mi je všeč, ali ga pa sploh ne bom pa če v neki dieti 200x piše naj si na ta in ta dan privoščim kuhan, nezabeljen krompir.
Je pa jasno, da pečen masten nov krompirček redi, a od tega se nihče NE ZREDI, če takšne jedi uživa zmerno.
Moj komentar na komentar tastarga je naj uporablja pasiv. Nobenemu ni všeč, kadar se piše kakor da nam pridiga učitelj ali fotr. Namesto povedi o mlincih in zabelah, ki jo zaključi z pa res ne boš shujašala, se lahko uporabi se ne da shujšati.
@Tina; bravo, opazila si nekaj, kar je najbrž bistvo tega, zakaj me komentarji 1tastarga alias usperne tako živcirajo! Najbrž je prav bistra oseba (vsaj po duhovitosti sodeč), a s tem svojim agresivnim komentiranjem v stilu “Ne boš shujšala!” “Moraš jesti” “ne smeš tega …” mi vzbuja neprijetne občutke. Najbrž je po poklicu kakšen vojak, policist, inšpektor ali učitelj in je navajen ljudi “postrojiti” in jim ukazovati.
Ali pa je imel za očeta kakšno močno patriarhalno bitje, kakšnega vojaškega oficirja, ki je doma vse postrojil in jih učil reda in discipline 😉 in Janezek pač to zna, kar so ga naučili.
@1tastar; rade volje berem izkušnje drugih in kakšne ideje, razmišljanja, ki so lahko celo v neskladju z mojim, vendar pa lepo te prosim, prizanesi mi z ŠLOGANJEM oz. predvidevanji o tem, kaj se bo ali ne bo zgodilo.
Da ne BOM shujšala je najbrž celo res, ker sem ŽE shujšala in sem z obstoječim stanjem povsem zadovoljna. To je to, kar sem želela!
In shujšala sem na povsem drugačen način, kot ga svetuješ ti. Tudi s kakšno tortico, tudi s kakšnim koščkom čokolade, pizzo in testeninami (a ne s carbonaro, ker je ne maram).
In kako bodo ali ne bodo shujšali drugi? Kakor vsak ve in zna! Nešteto je poti, a vsaka se začne pri osebi sami!
Bom skušal pisati po Tinino, čeprav je res, da je najprej v familiji komandiral oče, potem v službi sem pa bil že od samega začetka vedno ŠEF!
Če se hoče skuhati (samo od sebe?) hitro kosilo s testeninami:
Se skuha drobne polžke, na še vroče se strese konzerva (sama od sebe?) tunine z oljem vred. Zraven se servira skleda solate z malo olivnega olja, nato se poje (v želodec ali kam drugam?) polžke s tunino kar z žlico, za levico pa se z vilicami nosi solato v usta.
OK, če pa srečam koga, ki mi lahko potrdi, da se je odpovedal vsem pregreham, ki redijo, potem sem pa … ne vem kaj … Ker mislim, da to ni možno. Ko se začneš tako omejevati, da ves čas razmišljaš le o hrani in o tem, česa ne smeš pojesti, si pa že na nek način bolan.
Se strinjam s Saško, ki je enkrat napisala, da pride tudi kak “praznik”. Res je, kdaj se človek mora pregrešiti – poanta je v disciplini in vztrajnosti.