Ko v glavi naredi “klik”

Kot ponavadi tudi to soboto običajen ritual: vstati ob 7h, hitro v trenerko pa na kavico v običajen lokal, okrog pol devetih pa na Šmarno goro. Sva bila že bolj pridna glede ure vzpona, vendar je ta jutranja kavica tak užitek, sploh sedaj, ko lokali niso zakajeni …. ja, ja žal moram priznati, da mi paše, čeprav se s samim načinom in upravičevanjem uvedbe protikadilskega zakona ne strinjam …, da kar posedava, se pogovarjava, bereva časopise … in hmja, torej šele ob pol devetih se začne resno delo 🙂

Na Šmarno hodiva že leta, a šele zadnji dve leti je to postal res ritual, ki ga izpustiva le ob zelo neugodnih vremenskih razmerah. Tomažu se gre za čas in vedno meri v kakšnem času prideva od prve stopnice do vrha (preko Spodnje kuhinje). Pred porodom sem bila že tako hitra, da sem do vrha prišla vštric s Tomažem v 23 minutah in nekih 20 sekund, v zadnjih dveh letih pa je vse kar sem dosegla kakšnih 10 sekund manj kot 26 minut. EMŠO? 🙂

Tomaž me nekje na polovici prepusti mojemu tempu in mislim in mi na vrhu posreduje informacijo, da je njegov čas že pod 23 minut … grrrr 😉 , moj pa zadnje čase celo peša … tam nekje nad 27 se vrti. EMŠO? 🙂

Za dosego nekih rezultatov mi sploh ni mar, a vseeno se nekako sprašujem ali v teh dveh letih ni že čas, da malce pospešim, dam več od sebe, zahtevam več od sebe….

Danes sem do vrha prišla v natančno 27 minutah. Tomaž me je pohvalil …ja, ja 😉 no, očitno ve, da spodbuda deluje pozitivno.

Sicer rezultat ni bil nekaj s čimer bi se kitila, a moram zapisati, da sem danes imela izredno dober občutek. Zdi se mi, da mi je danes končno “kliknilo”. Ne vem, če vam znam opisati občutek, a podobnega sem že doživela pri smučanju. Tisti občutek, ko leta in leta trdno stiskaš noge skupaj, loviš ravnotežje, smučaš dokaj v redu, a veš, da v tisto lepo smučanje vložiš ogromno preveč energije, potem pa nekega dne “klik”, noge postanejo močne, sigurne, poskakujejo same od sebe, ujameš ritem in smučaš kot bi bil rojen na smučeh … brez muke, z užitkom, kot za hec.

Tako je bilo danes na Šmarni. Tik pod vrhom sem energijo usmerila v trebušno prepono in noge dvigala z neko močjo, ki sem jo pobirala iz sredine svojega telesa. Na vrh sem prišla povsem sproščena, le malce zadihana, ob Tomažu sem stala sproščeno (on takoj, ko pride na vrh še telovadi) in klepetala, žlobudrala, kot bi ravno prišla iz kina, ne pa po vzpetini navzgor …. ponavadi prisopiham z zadnjimi močmi, rdeča, utrujena, sesedem se na prvo klop od mene kaplja, pred očmi pa se mi rahlo vrti.

No, to o kliku bomo preverili jutri 😉

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s