Tako prekleto hiperaktivna,

da mi škodi!
Na osnovi svojih zadnjih zapisov o tem kaj jem, sem prišla do določenih zaključkov in ugotovila svoj glavni problem.

Najprej mi je postalo kristalno jasno, da itak vsak dan jem približno eno in isto. Zakaj? Odgovor je zapisan v naslovu – ker sem hiperaktivna.

Pa konec koncev to niti ne bi bilo problematično, če bi imela v vsakem dnevu zadostno količino vseh potrebnih vitaminov, mineralov, beljakovin …… pa tega itak ne vem in se mi niti ne da računati. Zakaj? Ker sem hiperaktivna.

Niti slučajno ne jem v normalnih razmakih, uravnoteženo in recimo 5x na dan. In kje je težava? Ker sem hiperaktivna.

Banalno pa vendar resnično je to, da sem presneto preveč obremenjena z izkoristkom časa.
In takšno nujno uživanje hrane je zame potrata časa.
Še večja potrata časa je priprava hrane. Ne, saj jaz uživam v kuhanju, ampak takrat, ko imamo kakšne goste na obisku in je kuharija projekt in ima višji namen, kot enostavno način preživetja. Tudi Jaki vedno skuham pa naj bo to tudi sredi noči ….ampak to ni hrana zame, saj so to večinoma takšne stvari, ki bolj ali manj redijo.

Da ne govorim o potrati časa pri razmišljanju o tem kaj naj bi jaz naslednji dan jedla, kje in kdaj bom kupila te sestavine in potem po to še odšla v velik nakupovalni center, kajti ponavadi takšne zadeve, ki so zdrave in ne redijo itak prodajajo le v trgovinah, kjer imajo posebne oddelke z zdravo prehrano. Kar pomeni, da bom parkirala 2 km stran, pol ure iskala voziček, potem iskala ustrezen kovanec, prehodila še 3 km po sami trgovini ……🙂

Tole je malo za šalo, veliko pa zares.😦

Sklep današnjega dne: za hrano si bom vzela čas!
1. vsak dan zvečer bom razmislila kaj me čaka naslednji dan in si zapisala vse obroke, ki jih bom v naslednjem dnevu tudi konzumirala
2. zjutraj bom na spisek pogledala in si hrano pripravila in vzela s seboj v službo, na pot …ali pa celo odšla v trgovino ponjo, če je ne bom imela pri sebi
3. vsaj 1x na dan si bom vzela čas za pripravo hrane zase. Najbrž bo to zvečer in po možnosti bom istočasno pripravila tudi obrok za kosilo naslednjega dne

5 responses to “Tako prekleto hiperaktivna,

  1. Saška … to vsak večer (žal) redko uspe. Sploh kolikor sem te zadnje dni spoznala😉 ne bo šlo. Razmisli v smeri planiranja 1 x na teden – tega sem se naučila od Tjaše. Vzame malo več časa, a definitivno deluje lažje / bolje! Splaniraš, narediš šopping, pripraviš kolikor se da v naprej, pa je. Tako odpade vsakodnevno razmišljanje in ti odpade ena odgovornost/breme.

    Le predlog v razmislek. Meni to deluje bolje in mi je lažje. Tist moment, ko začnem nekaj flikat na hitro pa improvizirat, zavijem na ‘stran pota’.

  2. Hvala, hvala. Mi je prav všeč, da mi kaj napišeš. Jaz sem tudi pri branju tako obsedena s časom, da si kar ne vzamem časa za brskanje po netu in raziskovanje kaj je bolje kdaj. Zato mi prav pride kakšen tak nasvet in pa direktna usmeritev na kakšen kratek članek. Torej, če te prav razumem tile beljakovinski napitki, ki se bolj gostijo so primernejši za zvečer, takoj po treningu pa kakšni bolj redki?
    Torej tisti pudingast je za zvečer?
    In kako npr. poskrbiš za napitek po treningu, če nimaš opcije za pripravo (npr. Millenium kamor hodim na fitnes je tukaj bolj lev, pa tudi na Šmarni mi najbrž ne bi ravno miksali zvarkov?

  3. 🙂
    Še nimaš shakerja?! Nabavi, v eni od teh trgovih – pa kar reci, ko nabavljaš izdelke, da bi bilo lepo to zraven zastonj dobiti😉
    daš lepo merico v shaker, po treningu doliješ vodo, fino premešaš (dolivaj vedno MRZLO vodo in DOBRO zapri – da ne boš rabila ponovnega tuširanja ;)) in je to to. Jaz imam v službi vrečko in shaker, pa je.
    Šmarna – če jo obiskuješ zvečer, bi na normalno jedla kosilo kaki 2 uri prej, NA Šmarni nič, po Šmarni pa kako skuto zvečer, ali ‘pudingast shake’.
    Ah … ko bi še v praksi mi šlo tako kot v teoriji. mater, bi bila že skor za na oder LOL

  4. Zdaj bom pisal kot Cmokavzar, ne kot Ušperna.

    To, kar govoriš, ni nič povezano s hiperaktivnostjo. Nekaj iz mnenja strokovnjaka o hiperaktivnosti:

    O nemirnem ali hiperaktivnem otroku govorimo, če otrok med enako starimi vrstniki trajno izstopa z večjo količino gibanja, ki je nesmotrno in neustrezno pričakovanjem okolja glede vedenja otrok. Pri mlajših otrocih se hiperaktivnost kaže predvsem z velikimi gibalnimi aktivnostmi, kot so tekanje, plezanje, vrtenje na stolu, pri starejših otrocih pa predvsem z drobnim nemirom. Opazovalec ima vtis, da je to gibanje naključno, slabše organizirano, neusmerjeno k cilju, nesmiselno. V okoliščinah, ko se od otroka pričakuje veliko gibanja, ti otroci ne odstopajo od svojih vrstnikov. Vedenje hipreaktivnih otrok je nestanovitno, spreminja se z okoliščinami, z dnevi. Pogosto imajo težave pri vztrajanju pozornosti ali v igri; zmotijo jih zunanji dražljaji; so pozabljivi. Pogosto tudi hitreje govorijo, težko počakajo na vrsto ali prekinjajo druge. Običajno je otrokovo vedenje in delovanje boljše v dvoje z odraslim, in slabše kadar je v skupini.

    Tudi mene so že od malega označevali za hiperaktivnega. Pa sem bil na to silno ponosen, ker nisem vedel, da je to nekaj bolanega, ampak sem si to razlagal, kot da sem superproduktiven.

    Kar se tiče planiranja jedi za naslednji dan; tudi jaz si že zvečer iz
    skrinje prinesem vse, kar se naj do jutra odtaja. Če slučajno pozabim, se sredi noči zbudim in grem iskat v skrinjo. Če nečesa nimam, pa si napišem na listek in grem že ob pol osmih v trgovino kupit.

    Pa vedno si na hitro (na pamet) izračunam že vnaprej, koliko kalorij bo to imelo. Pazim, da dnevna količina ne preseže 1.000 Kcal. Ker sokovi, čeprav nizkokalorični, in brezalkoholno pivo bodo tudi nanesli najmanj 500 Kcal.

    Pa se mi to računanje ne zdi nič hiperaktivnega, mi je že prešlo v kri. Tako kot pri Tušu: vedno sproti računam, koliko evrov že imam nabranih, da bo račun zaokrožen na 10€. Zbiram zvezdice, ker hodim v toplice na mehurčke.

  5. Cmokavzar, bistveno bolj ti paše prijaznost in pravilna slovenščina😉
    Hiperaktivnost; no, nisem nek strokovnjak za uporabo takšne terminologije in verjetno imaš prav, da bi se strokovno temu kar mene daje, reklo povsem drugače, je pa najbrž tudi res, da imam (oz. sem imela) podobno bolezen, če se temu lahko tako reče.
    Tega najbrž ne bi nikoli vedela, če ne bi imeli z našim sinom kar nekaj težav z mesečnostjo. Luna ga je nosila 3 mesece, noč za nočjo in to v precej močni obliki, zato smo ga odpeljali k ustreznemu strokovnemu delavcu. Okrog mesečnosti nič konkretnega, je minilo, je pa bilo zanimivo slišati, da je naš otrok hiperaktiven. Sem prebrala knjigo o tej stvari, zato lahko rečem, da je tudi meni nekaj poznanega s tega področja. Na vprašanje od kje ta lastnost, mi je zdravnik odgovoril, da je zadeva dedna. Ker je sin karakterno izredno podoben meni, sklepam, da je tudi to prišlo iz te iste “veje”.

    Dnevna količina 1.000 kcal? Ni to malce premalo?

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s