Babji žur

Priznanje v pisni obliki, da nisem za žure je bilo z moje strani res že nujno potrebno, kajti le na ta način se lahko s “težavo” začnem tudi spopadati.

Ne, ne, daleč od tega, da sem zaprisežen računalniški freak, ki raje kot v družbo, poseda med štirimi stenami in tipka po že malce obrabljenih tipkah …. priznam pa da se ne počutim najbolje sama v množici ljudi, ki jih večinoma ne poznam.
Tudi družba več kot petih poznanih ljudi mi je včasih prevelika, kajti toliko različnih tipov ljudi na kupu lahko skupaj zgolj čveka, ob bolj poglobljeni debati pa lahko kaj kmalu pride do konfliktov. Ampak to še prenesem.🙂

Večja težava leži v mojem nelagodnem občutku, da bom vsako večerjo morala podaljšati v dolgo nočno postajanje ob kakšnem šanku …ali se vsaj izgovarjati na kup precej za lase privlečenih izgovorov, da jo bom lahko prva odkurila domov.

Ali pa težava okrog tega, kaj naj pijem. Alkohol mi ne diši, Coca-cole in raznih drugih pocukranih in sintetičnih pijač ne maram, za kavo je prepozno, če pa bom v Opera baru ob polnoči, v družbi ducata prijateljev, naročila čaj z limono, bodo moje naročilo najbrž še najmanj 10x glasno ponovili, kot da natakar že mojega prvega jasno izrečenega pa vendar malce bolj tihega “jaz bi čaj z limono”, ni razumel …. in moja rdečica bo postajala vedno močnejša ob komentiranju mojih prijateljev:”A, čaj???” …”A ti boš čaj?!” ….”Pa ja ne boš čaja pila?!” …”Natakar, saj vi ne strežete čaja zdaj, a ne?”

In tako raje kar doma ostajam!

In včeraj dobim SMS s povabilom na babji sestanek v Piazi. Zelo dobra prijateljica, s katero mi je vsako druženje v užitek, mi ga je poslala. Dobijo se tri babe ob pol devetih in vabijo še mene. Prideš? ..piše na koncu SMSa.
V naslednji sekundi odgovorim: PRIDEM
Nazaj odgovor: he, he

Kaj, he, he??!

Sta (kajti na koncu smo bile tam le 3) mi razložili, da sta (no, vsaj ta, ki me je vabila), pričakovali kakšen izgovor, jaz pa udarim kratko in jedrnato in to v sekundi “PRIDEM”. Kar ni bilo za verjeti, kajne?!

Imele smo se super, naklepetale, nasmejale.

Ampak nisem hotela tega zapisati na blog, kjer pišem o hujšanju.
Torej, uvod je bil dolg, bistva ni, sedaj pa prehajam na zaključek;
Piaza slovi po okusnih pizzah in pizze so nekaj, čemur se jaz težko uprem. Ampak ura je bila pozna, jaz hujšam …oz. vsaj planiram hujšati🙂, prej sem že jedla in hrana itak ni bila bistvo tega srečanja, ampak dobra družba, zato sem cel večer žulila eno Zalo Harmony.
In one? Carpaccio pa solatko zraven pa tisti krasni sveže zapečen kruhek v obliki pizze ..mmmmmm …..pa še panna cota po vrhu … In jaz? Nič, uživala v vodi, čveku in dobri družbi.
Zraven pa razmišljala, da sigurno ob močnem upiranju skušnjavam močneje izgubljam maščobe, kot če bi brez hrane sedela doma pred televizijo. Je res?🙂

One response to “Babji žur

  1. Saša, a zato je vseskozi dež, ker ti tkole klepetaš s puncami?:) Btw, odgovor na zadnje vprašanje (ki je najbrž spet retorično, ampak jaz pač ne bi bila jaz, če ne bi odgovorila:): vse je res, če ti verjameš v to:)

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s