Kazal ga je

Schnuy ….. pa dobro, od kje to čudno ime, Schnuy🙂 ? …no, ona me je sprovocirala …bolje rečeno obudila spomine. Sem že pisarila o teku s prijateljico. Tista prijateljica je imela tudi svoje obveznosti, jaz pa, ko z nečim začnem, me je težko odvrniti, zato sem se nekega jesenskega ….oz. pozno poletnega …takrat v glavnem, ko je koruza precej visoka …., skratka nekega jutra, ko je večina še spala, odpravila na jutranji tek.
Živeli smo v BS3-ju, za nepoznavalce: to je tisto čudno ljubljansko blokovsko naselje, kjer nekje na sredini v zrak štrlita dva sklopa stolpnic, ki naj bi predstavljale nekakšen Triglav ….no, ja ..z veliko domišljije🙂 V eni “glavi” smo stanovali mi in od tam je bilo prav priročno že ob šestih zjutraj skočiti v trenirko in preteči Pot tovarištva in spominov med BS3-jem in Novimi Jaršami.

Krasen občutek, ko te boža jutranja svežina, čutiš pesek pod nogami, ti pa slišiš le odzven svojih korakov ter svoje misli.
Ljudi praktično ni…sama sem…..in takrat mimo mene, v nasprotno smer, pripelje moški na kolesu. Dvignem pogled, kajti želim ga pozdraviti ….”To smo mi, tapridni, jutranji …!” Ne, on me nekako ošvrkne s pogledom in pelje naprej.
“Pa nič!”
Tečem naprej. Srečam ženico, ki očitno hiti na delo. Tudi v nasprotno smer.
Iznenada se za mano pripelje kolo, me prehiti in moški obrača glavo proti meni. Ne v pozdrav, le bulji vame. Isti moški, ki sem ga srečala 5 minut nazaj.
“Le kaj mu je, da sedaj vozi nazaj pa še obrača se in me opazuje?!” Tečem naprej, on pa s kolesom dalje.
Kakšnih 50m pred mano je spomenik padlim borcem ob njem pa nekakšna kotanja, Gramozna jama se imenuje. Ob njej je nekakšno križišče teh poljskih in makedamske poti po kateri tečem jaz. Originalen načrt je bil, da tečem naravnost po makedamski, mimo spomenika, vse do Žal.
Opazim, da moški ustavi ob spomeniku, prisloni kolo in nekaj počne.
“Ah, lulat je moral,” se nasmehnem pri sebi.
Ampak ne, on se ne obrača stran od ceste, stoji tam sredi ceste in ga drži v roki!!!
Hudo! Ženica je že izginila iz vidnega polja, pred mano prazna cesta, za mano prazna cesta. On z odprtim šlicom, zraven njega kolo, jaz pa poleg prešvicane trenerke, premorem le nekaj zmečkanih bankovcev v žepu, mobitel ter svoje dokaj hitre, vendar že malce utrujene noge.

V delčku sekunde sklenem, da ga ignoriram in se delam, kot da je tip, ki ga kaže, nekaj najbolj običajnega in tik pred spomenikom ….in njim, seveda … le kakšnih bornih 5m pred tem, zavijem na desno, na poljsko cesto in tečem dalje po njej.

V naslednji sekundi mi postane jasno, da sem zadevo še malce bolj zapletla, kajti na moji desni strani se vije le veliko polje koruze, ki sega preko moje glave. Ohhhh! Spet trenutna reakcija…..in skočim na levo v gosto grmovje, tam počepnem in čakam. V roki stiskam mobitel, kot da je v njem kakšna rešitev in se tresem.
Tip se z odpetim šlicem in štrlečim onetom pelje s kolesom mimo mene in premika glavo levo, desno, naprej, nazaj ….nič mu ni jasno. Po nekaj minutah brezuspešnega iskanja, obupa, si ga pospravi in odpelje tja, kamor je bil prvotno namenjen.

So mi kasneje pojasnili, da takšni ne počnejo nič drugega, kot da ga kažejo in da mi najbrž ne bi storil nič žalega. Aja?!
Kakor koli že, od takrat naprej imam paranojo.
Pot tovarištva in spominov absolutno ni več priljubljena. Smo se že itak preselili in enkrat sem poskusila teči tu pri nas, praktično na vasi …pri nas v Sostru ….
Naka, ni šlo. Ko sem zagledala moškega, ki se sprehaja sam, sem se obrnila in odšla domov.

Raje plačam nekaj evrov, sem v varnem okolju fitnesa, pa še na vreme se ne morem izgovarjati.😉

3 responses to “Kazal ga je

  1. hehe🙂
    “schnuy” je produkt novoletnega scrable-ja.

    Prijetnost tekaških terenov je brez dvoma pogojena z lokacijo bivanja. Moja je (zaenkrat) ugodna, čeprav takih in drugačnih packov (zgoraj opisanih ali v malo milejši obliki) niti ne manjka. Prav PST je imel še pred nekaj leti nekega legendarnega mojstra, ki je naokoli joggal samo v supergicah in snežno belih štumfkih.
    Za boljše počutje sem določen čas s seboj vlekla taveliko Cucko..ta dovolj grdo gleda, da je bilo vedno zadosti miru za neogroženo tekanje.
    Pa tudi sedaj, ko je ne vlečem s seboj se vse do 9h zvečer počutim ok. Česar pa ne jemljem za samoumevno. Z oneti mahajoči strici me zaenkrat ne motijo preveč. Dva sem ob priliki nalajala, sicer jih ignoriram. Potem gredo po svoje.
    Bolj me strašijo neuravnovešeni in opiti razgrajaški, zahormonirani agresivni najstniki. Taki, ki se potem z noži špikajo po Rožniku in podobnih ljubljanskih kuclih.

    Jaz se žal v fitnesih in dvoranah ne počutim dobro, ker sem preslabo socializirana. Pa tudi sicer, ko ne tečem, večino časa preživim zunaj če je le mogoče.

  2. Edina “prednost” takih srečanj z raznoraznimi ekshibicionisti je ta, da potem naviješ tempo, ker si želiš čim hitreje stran in potem pokuriš več kalorij:)

  3. Pingback: Ribarjenje sprošča - Saša Gerčar

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s