Novi sklepi??!

Že od začetka novembra sem “pridna” in tudi tile prazniki me niso uničili …. no, vsaj ne prav hudo ….. v bistvu sem malce grešila, ampak le toliko, da moja kilaža v zadnjem tednu ni prav nič padla, a se tudi dvignila ni, kar pa me povsem zadovoljuje.

Tako ali tako pa tokrat razmišljam povsem drugače, kot sem vse do sedaj. Odkar hodim v fitnes, kjer se okrog mene tare starejših ljudi, ki izgledajo bolje, kot večina dvajsetletnic, razmišljam predvsem še o tem, da želim tudi jaz pri 60+ izgledati prav tako, kot oni. Želim biti fit, zdrava, poskočna …. skratka polna energije.

In v ta namen sem za naše naslednje predavanje, ki ga organiziramo v okviru Vetra, izbrala ravno tematiko na račun zdravega in pravilnega prehranjevanja. Predavala bo moja prijateljica Bronja, ki pri svojih …. (hmmm, saj ne vem točno koliko jih šteje, ampak gospa ima že dva samostojna odrasla otroka in za sabo uspešno kariero podjetnice, ko že vrsto let vodi podjetje, ki se ukvarja s prodajo izdelkov, ki pomagajo ljudem z diabetesom) … izgleda hudičevo dobro.

Kdo bi lahko bolje povedal kaj nam grozi, če se prehranjujemo napačno in nam na začetku leta, ko smo polni zagona in novih načrtov, dal boljši vzgon za dosego le teh. Če imate čas, če vas zadeva vsaj malce zanima, bom vesela, če se nam pridružite!

Spet hujšamo?

Od 1. januraja naprej, kajne? Pajade!

Ne, ne, jaz že ne, ker sem do 3. januarja še na dopustu, ker je nekaj najlepšega, ko doma zakurimo v kaminu, ko smo doma in ne počnemo ničpametnegainkonkretnega … poležujemo, kuhamo …. ja, ja celo pekla sem danes, čeprav to res ni nekaj, kar rada počnem, ker sovražim recepte in upoštevanje le teh. Vedno improviziram, izpraznim hladilnik, za kuho glavne jedi uporabim tudi sadje ali rože, če ni nič drugega na voljo, pri peki pa se je baje dobro držati natančnih navodil …. eto spet sem nekam zašla …..no, grem nazaj na osnovno tematiko tega teksta; torej kuhamo in pečemo in seveda tudi pojemo, ker je tako dobro.

Kaj je lepo, kaj super lepo in kaj sploh ne?

Vsake oči imajo svojega malarja, kajne in še sreča, da je tako, saj bi se drugače vse steple za Brad Pitta … ki BTW meni sploh ne sede …. ok, ni za stran pljunit, a vendar vsakič, ko igra, poskušam analzirati njegove poteze obraza in ugotoviti, kaj za vraga ženske vidijo na njem.

Meni je bil svoje čase …ja, ja pač imam EMŠO, ki ima pred 505 številko 965 … strašansko všeč

Baje bom v oddaji Trenja

Splet naključij je včasih smešen in prav neverjeten in me sili v to, da se včasih sprašujem, če je kje zgodba našega življenja napisana že vnaprej.
Takole je šlo:
Žigata malce več kot pol leta nazaj nisem poznala. Vztrajno mi je pisal maile, ker je želel pomagati pri izpeljavi nekih naših poslovnih projektov. Po nekaj mailih, sem se ga le “usmilila” in se pogovorila z njim.
Ugotovila, da se za maili skriva izredno zanimiva in predvsem hiperaktivna oseba.

Mami je čist v depri

Takole bi namreč rekel naš najstnik, če bi med gledanjem športa na televiziji in občasnim pisanjem svojega bloga našel kaj časa, da bi me poslušal.
OK, najstniki pač nimajo časa za svoje tečne mame,

Cukroholik?

Alkoholik – kdor pretirano uživa alkoholne pijače
abstinent – kdor se zadržuje alkoholnih pijač
cukroholik – kdor pretirano uživa sladkarije
??? – kdor se zadržuje sladkarij

Nimam osebnih izkušenj z alkoholiki.

I beat the beast!

Ponosna sem nase! Ne bat, nisem še nobene kilce izgubila, sem pa zdržala 2 dni brez nekontroliranega basanja s hrano in upanja, da me bo košček napolitanke osrečil.

Jo-jo efekt

Kadarkoli omenim, da sem na dieti, se ata, mama, stric, teta in še kup prijateljev držijo za glavo in kričijo: “Ne, samo hujšati ne! To ti bo le škodovalo! Boš vid’la jo-jo efekt!”
Ja in?! Drugače bom videla pa samo joooooooooo!

Torej naj ostanem debela?

Hujšanje ni fikcija

Našla sem eno, ki ji je uspelo!!! Torej hujšanje ni le fikcija in laž, ki jo znajo razna podjetja, ki živijo od trženja vizualnih iluzij ali razne ptičje (beri shujševalne) hrane, ampak nekaterim dejansko tudi uspe

Hirkani sem začela brati slučajno, tako kot to ponavadi deluje ob branju sosednjih blogov. Klikam na linke ob kakšnih konkretnejših komentarjih in tako priletim na njen blog. Prispevek o kajvemčem , vidim velike in odebeljene črke jebxxx …. “ah, spet ena, ki se ji zdi nadvse zanimiva uporaba bloga za izkazovanje svojega širokega znanja slovenskega in srbohrvaškega jezika!” Zaprem in sploh ne berem!

Spet zanimiv komentar z linkom na Hirkani. Kliknem spet in padem na takšno poved Na map’ci levo piše *dohodnina 2006*. Halo?! Dohodnina?! Niti slučajno ne berem. Zaprem!

Nekaj dni zatem spet …spontano klik na Hirkani in vidim eno slikco, ki mi daje vtis, da ji je nekdo vlomil v avto. Ma, ne bom zdaj brala enih žalostnih zgodbic. Poznam to …letanje od zavarovalnice do serviserja. Itak ni hujšega, od cirkusa zaradi letanja naokrog in izgube časa. Kasneje sem ugotovila, da zgodba sploh ni bila povezana z vlomom, ampak s polito vodo po notranjosti ženske torbice. Ne eno, ne drugo me ni prepričalo, da bi se na strani zadržala dlje kot nekaj sekund.

Nekaj dni kasneje…tokrat res pomotoma kliknem na Hirkani. Piše O komentarjih na blogu. Berem, hmm, zanimivo …berem do konca, berem celo komentarje na ta pripspevek. Komentiranje na blogih je nedvomno že mnogokrat obdelana tema (sklepam, čeprav sama na to temo še nobenega nisem brala), vendar ta je sproščena, zanimiva in predvsem zapisana tako, kot bi razmišljala jaz sama.

Ej, končno! Hirkani me je končno prepričala, da jo preberem do konca. Dodam jo kot link na moji strani in kasneje si vzamem malce več časa in pregledam še prispevke, ki sem jih prejšnje dni na hitro zapirala ali preskakovala. In punca hujša!!!! In to uspešno!!!

Takšni prispevki morajo biti objavljeni tudi preko mojega bloga o hujšanju! Morda tudi tako dobim zalet za svoje planirane podvige. No, Hirkani ima pred mano močno prednost, meni namreč kilažo zbija en sam mulc, njej pa cela četica mularije.

Začnemo!!!

Vrnili smo se iz Londona. Super je bilo, kar se vremena tiče. Super je bilo, kar se tiče našega počutja. Super glede ogledov. Super glede marsičesa. Le glede prehranjevanja je bilo prej katastrofalno, kot kar koli drugega.

Se že tako ve, da sem šla močno “nizbrdo” glede moje discipline in posledično se to pozna tudi na tehtnici. In ko se kolo začne valiti navzdol, je zadeva jasna; vali se bolj in bolj in to z vedno večjo hitrostjo.

Mene itak uničijo netipični dnevi. Za netipično imam vse, kar ni povezano s stalno poznano lokacijo ..npr. med tednom v pisarni in doma, med vikendom pa doma ali na kakšnem krajšem izletu. Čim grem službeno v Zagreb, kar se mi dogaja dovolj pogosto, vendar si očitno še vedno nisem vzela dovolj časa, da si tak dan uredim v neko disciplinirano prehranjevalno navado, je to po prehrani netipičen dan. Če pa se odpravim na krajše počitnice, kot je bil primer tokrat in če je to dežela, ki ni znana ravno po obilici dobre in zdrave hrane, kot je npr. Anglija, potem se zgodi to, kar se je zgodilo.

Jedla sem to kar je pač naneslo ….Jaka je itak težil z raznimi KFC-ji, McDonalds-i, Subway-i in ker na poti tudi nimaš časa komplicirati in iskati neke hancy fancy restavracije ..sploh pa ne veš, če lepi stoli in stene že odražajo tudi dobro hrano, sva tudi midva kar tam pograbila kakšen sendvič ali pečenega piščanca. Poleg tega tudi esspresso v Angliji ni to, kar pod tem imenom dobiš pri nas ali v Italiji, zato sem raje naročala kar velike šale z veliko spenjenega mleka ….je bilo vsaj okusno.

In ko počasi dobivaš občutek, da se rediš, da hlače malce težje zapenjaš, je občutek tako …tako ….beden …grozen ….žalosten, da ti počasi postane tako vseeno, da si hitro privoščiš še s smetano obloženo sladico.

Tomaž je tako suh, da se mu tile hamburgerji niso niti približno poznali, meni pa so le dodatno naložili vse nepotrebno ravno tja, kamor ni treba.
Danes je pripomnil, da me bo “vzel v roke”. To je rekel s smrtno resnim obrazom, torej predvidevam, da ni mislil objemanja ali kakšne masaže . Ne, to očitno pomeni, da je tudi on opazil, da se kolo kotalika navzdol.