Dnevnik hujšanja

Mah, spet uporabljam napačno terminologijo, a nekako mi je beseda “hujšanje” blizu, čeprav z njo ne mislim ravno tega, da jem korenček in tri grahke na dan, ampak pomeni predvsem uravnoteženo in zmerno (in seveda dobro okusno in všečno) prehranjevanje, pospremljeno s konkretno dozo miganja.

Danes, po skoraj 7 mesecih “hujšanja” (saj veste kaj mislim ) sem se spomnila na prve dni, na tiste prve korake, tiste najtežje, ko v glavi nekako že skleneš, da boš TO naredil, a še preden dobro dvigneš nogo, tvoj korak že zavije povsem v drugo smer.

Naj najprej povem konec zgodbe, da tistim najbolj nestrpnim ne bo potrebno scrollati (saj se tako reče, kajne?) po prispevku navzdol. Torej konec je tak, da sem v 7 mesecih izgubila 13 kg, da sem fit, zadovoljna, še vedno telovadim, hodim 3x tedensko v fitnes, 1x tedensko na tenis in če je le vreme vsako soboto in nedeljo na Šmarno … pa še kakšen šport se najde v času lepega vremena, jem po istem principu, kot sem zastavila na začetku in čeprav bi bila prav vesela izgube še kakšnega dodatnega kilograma, dveh … ah, no, povejmo po pravici, 5 kg …, se prav nič ne sekiram, da sem zadnje 3 mesece na povsem isti kilaži.

In danes sem razmišljala o tistem prvem koraku. Kako je bil narejen, kako težko sem podplate dvignila od tal in kaj mi je pomagalo.

O tem, kako me je prijatelj “prizemljil”, me deprimiral in spodbudil … no, ja … dal bolj brco v rit, da sem resno začela razmišljati o akciji, sem že pisala, a od tistega trenutka pa do tistega prvega koraka je minilo nekaj hudih možganskih ognjemetov, utripov srca in potem odločitev:”Let’s do it baby!” Ves dan frustracij, kislega obraza, pred spanjem pa obveznega posega v mamljivi kozarec napolnjen z neznansko dišečo mi Nutello. Ne vem v katerem delu noči ali najbrž kar jutra, je padla odločitev, da iz svojega jedilnika izločim vse pregrehe. Žlice Nutelle itak, tortice, ki so se v zadnjem času znašle prepogosto pred mano …no, le začasno pred mano, kaj hitro pa že V meni, odpadejo, nadomestki za kosilo, kot so topli sendviči pri Meti obvezno stran, nič testenin, pic, čim manj kruha in krompirja pa tudi testenine in rižote raje zamenjati za zelenjavo, razne solate, ribe in meso (ah, tega niti ne maram preveč) na žaru.

OK, to itaq vem že sto hrvaških let, a vraga, ko vsak naslednji dan spet zadiši pica, njoki s sirom, ko po napornem dnevu brez hrane, zvečer vse ostanke Jakove večerje, strastno pomažem s konkretno dozo belega kruha, na koncu pa se pocrkljam še s kakšno sladico! Tisto posebno jutro v začetku novembra sem sklenila, da bom pisala dnevnik svojega prehranjevanja in gibanja. In to ne v nek svoj pomečkan majhen blokec in ne le tiste glavne obroke in številko, ki se mi je tisto jutro prikazala na tehtnici (kar sem pogosto rada počela, ko sem bila že ‘ufurana’ v dieto), tokrat sem sklenila, da bom vsak večer … upala sem, da namesto kroženja okrog kozarca Nutelle, sedla pred računalnik in na tale svoj blog zapisala prispevek o vsem kar se mi je dogajalo v zvezi mojega psihofizičnega stanja povezanega s hujšanjem.

Vse bom zapisala, sem si rekla! Od oreščka, ki sem ga vrgla v usta, ko sem hitela iz enega sestanka na drugega, do lučke, ki sem jo kupila na bencinski črpalki, švicanja na tekaču, preklinjanja (ja, ja, le v mislih) in občutkov ob pogledu na številko na tehtnici. Iskreno, odkrito, brez olepšav in predvsem vsakodnevno.

In točno ta sklep in občutek, da naj bi zvečer stala ‘gola’ pred potencialnimi bralci tega bloga, so mi pomagali stisniti zobe in se upreti skušnjavam. In ko je minil prvi dan, se je v drugem “stopalo že lažje odlepilo od tal”, v tretjem še lažje, potem pa je stvar stekla, kot namazana. Danes Nutelle, tortic, kruha in njokov prav nič ne pogrešam, a po drugi strani, ko se z družbo znajdem v pizzeriji, bom brez občutka slabe vesti naročila slastno in hrustljavo pizzo.