Pri nas nismo navdušenci tipičnega dopustovanja, kjer se pod počitnicami predstavlja ležanje na plaži, kakšna partija taroka, pivce zraven pa še kakšni čevapi ali v boljši verziji vsaj sveža riba.
Že davno tega smo sklenili, da bomo poskušali dopust urediti tako, da raziskujemo nove kraje. Če bodo finance in okoliščine dovoljevale, bomo spoznavali kakšne bolj oddaljene kraje in bodo počitnice daljše in če ne, jo lahko mahnemo tudi na kolesarsko raziskovanje lepot naše Slovenije.
In tako smo lani spoznavali lepote Provanse, letos smo imeli možnost vandranja po Ameriki za naslednje leto pa sanje in želje ostajajo še zaprte v skrinjici želja.
A čeprav se potovanjem ne želimo odreči in je to motiv, ki nas vse žene skozi celo leto, si tudi mi zaželimo tistega tipičnega lenarjenja, ko ne misliš na nič drugega, kot na tisto veliko vročo kuglo na nebu, ki svoje žarke razpreda po vročih in zagorelih telesih, ki se na plaži obračajo, kot pečenke na ražnju.
Vsako poletje si na koncu počitnic privoščimo še teden poležavanja. Zadnjih 10 in celo več let je to teden izležavanja na plaži nam izredno ljubega Lignana. Tudi letos je bilo enako, razlika med vsakoletnim dopustovanjem je le v lokaciji in velikosti našega najetega domovanja. Zadnja leta s seboj vzamemo tudi Jakovo sestrično, s katero se Jaka odlično ujame. Otroci rastejo in postajajo vse bolj samostojni, s tem pa se sprošča tudi čas, ki ostaja nama s Tomažem.
Že lani sva se občasno zjutraj odpravila na jutranji tek po peščeni plaži, letos pa s tem nadaljevala še malce bolj resno. Ker je tek po peščeni plaži lep le na filmih, v resnici pa je to zaradi vdiranja ena sama muka in trpljenje, sva letos plažo zamenjala za park. Vsako jutro, brez izjeme, sva mulca pubertetniška
pustila naj kar prespita najlepše dele dneva, midva sva si raje nataknila tekaške copate, vsak svoj i-pod na ušesa in se podala v družbo še nekaj podobno mislečih “norcev”.
Nekega dne je pred nama teklo dekle opremljeno v zelo kratke športne hlače in tekaško majico brez rokavov. Izpod teh nekaj kvadratnih centimetrov blaga pa je gledalo kup kosti. Okostnjak, ki teče! Prisežem, ravno tako se je tole videlo! Uboga reva anoreksična, sva ugotavljala kasneje na najinem tipičnem potekaškem obredu pitja kavice. Še dobro, da se sploh še drži na nogah! Le kaj jo je tako uničilo?! Eno samo usmiljenje in obžalovanje za revo naju je bilo. Ob tem pa sem razmišljala, da se ob drugem nasprotnem ekstremu ljudje večkrat zgražamo, kot da bi človeka pomilovali ali mu skušali pomagati.
Ko vidimo posušeno, suho in upadlo osebo, se nam smili, bi ji morda celo želeli pomagati in se skorajda vsi zavedamo, da ima kup psihičnih težav, ki jih rešuje skozi nepravi način odnosa do hrane, a ko vidimo debelo, rdečelično in okorno osebo, se zgražamo nad njeno lenobo in neodgovornost do svojega telesa. A konec koncev, kaj nista to dva konca enakih težav, ki jih različni ljudje “rešujejo” na različne načine?


1 odgovor so far ↓
Val // 22, september 2008 at 3:11 popoldan |
Ja žalostna resnica, da je presuho še vedno lepše v očeh večine kot pa nekaj kilogramčkov preveč. Ne vem, zakaj je temu tako… je pa vsekakor žalostno, ja