In zdaj?

Že dolgo nisem pisala o Šmarni gori …. no, itak že dolgo sploh ničesar nisem napisala. Počitnice niso čas za hujšanje … in itak me je veselje do pisanja o hujšanju minilo, čim sem dosegla zadani si cilj. Lepše je pisati o težavah in problemih hujšanja, ko se spopadaš z njimi, kot potem, ko dosežeš zadano in zapisuješ le še nekakšne spomine.

Jaz zagotovo bistveno bolj uživam v sami poti k cilju, dosežku, kot takrat, ko ga dosežem. Pridem do cilja, se veselim trenutek dva, mi je všeč, ko ljudje opazijo spremembo v videzu …. nato pa se na stanje navadim … in … nič, dolgčas.

Ravno v tem tiči največja nevarnost. Če ni več izziva, se sčasoma predam lenobnosti, pozabim na disciplino, uživam v majhnih pregrehah in kilogrami se znajo počasi nabrati nazaj. Ne prav na hitro … tako potiho, zelo, zelo počasi.

12 kilogramov sem odložila. Krasno, uspeh, ponos, veselje, dobro počutje …. a v udobju počitniške ležernosti so se trije kilogrami pritlehno pritihotapili nazaj.

Nič, v roke se bo potrebno prijeti in jih ovreči še preden se jih nabere še kaj več!