Recepti

Zelo rada prebiram kuharske knjige. Kakšno si vsake toliko časa tudi kupim in jo lepo postavim na polico, ki jo imam temu namenjeno celo v kuhinji (!).

V nedeljo, ko pred Šmarno s Tomažem zavijeva še na jutranjo kavico, pred tem pa na bližnjo pumpo po časopise, Tomažu vsa navdušena najprej iz Nedela potegnem prilogo Odprta kuhinja in jo med srebanjem kavice podrobno obdelam.

Po Šmarni včasih zavijeva še v trgovino in jaz polna idej iz maloprej prebrane priloge, v košaro mečem razne fige in začimbe, ki jih bom inovativno uporabila pri tistodnevnem kosilu. Mislite, da jih? Niti pod razno! Jaz nikakor in nikoli ne morem kuhati po receptih!

Tudi, ko sem nekoč šivala oblačila, sem vedno listala po vseh možnih Burdah in Carinah, pregledovala kroje, a na koncu itak vzela blago in škarje … ter kar zarezala. Potem sem pa knoflala in urejala, dodajala, odvzemala … in na koncu je bilo fletno in narejeno povsem po moje.

In pri kuhi je povsem enako. Berem, listam, gledam slike, a nikakor ne bom vzela papirja in svinčnika, si napisala vse sestavine, ki jih potrebujem, odšla v trgovino, nato doma zložila na pult in medtem morda še tehtala ….bljak! To je najbrž tudi razlog, da ne pečem sladic, ker tam je baje potrebno biti natančen in se držati pravil igre.

Jaz dobim iz receptov le kakšno idejo, namig … in če ostane dovolj dolgo v glavi, je dobra, če imam poleg tega sestavino še v hladilniku, je še bolje, a večinoma se h kuhi jaz spravim tako, da odprem hladilnik, ven poberem stvari, ki jih bi lahko uporabila. Pri nas se skoraj vedno najde: kisla smetana, parmezan, mozzarela, kakšni suhi paradižniki, bučke, ruccola, šampinjoni … na sosednjih policah pa kakšne testenine, krompir, kus-kus, riž, polenta ali kakšne kaše in na stotine začimb.

Ko imam takole sestavine na mizi, jih nekaj časa opazujem, nato pa se odločim in začnem pripravljati hrano. Včasih pripravim za začetek kakšno juho … bučkino, cvetačno (če imamo na zalogi kakšno glavico), čebulno, česnovo … morda kakšen obložen kruhek ali pa košček polente z zapečenim sirom … glavna jed je pogosto odvisna od količine mesa, ki se mi pogosto valja po hladilniku. Kupimo kakšnega purana ali piščanca, nato pa nam ne gre in ne gre iz hladilnika in vikendi so krasni za “čiščenje” takšnih zadev. Puranovi zrezki na 1000 in en način. S sirom, v omaki, na žaru, marinirani, pohani, nataknjeni na palice, zrolani v rolice, narezani na koščke in dodani rižoti, kus-kusu ali solati …

Če ni mesa, je različic z zelenjavo še enkrat po 1000 in če zraven dodamo še variante, kjer uporabimo testo, testenine, riž, krompir ali še kaj, potem nam zmanjka dni v življenju preden sprobamo vse možne kombinacije.

Vse to nam dodatno začinijo in zakomplicirajo še začimbe. Mediteranska, indijska, mehiška ali kitajska verzija, lahko eno in isto stvar spremeni v popolnoma drugo jed.

Nekoč sem si rekla, da bom na blogu objavila kakšen recept, ki ga uporabim, ko sem pridna, disciplinirana in se ogibam OH-jem, sire znižam na minimum, olje pa uporabljam le še za začinjenje solate, a mi ne gre. Si lahko predstavljate, da bi tip človeka, ki še pri pripravi hrane ne more uporabljati receptov, po slastnem obroku sedel ob list papirja in podrobno zapisoval vsak ščepec curry-a, ki ga je dodal že s kruhom pomazani jedi? Ne, ne, tega tukaj pač ne boste videli, trust me!