Vidimo se drugačne, kot smo

Pri nas v firmi se po novem letu množično hujša. No, ne ravno množično, saj že zaposlenih ni za eno dobro množico in od tega jih je več kot pol (od tega tudi moj dragi) prej suho podhranjenih, ostale pa se tudi ravno ne more opisati z besedo DEBELI.

No, neko mlajše dekle, ki pri nas že dolgo dela preko študentskega servisa in jaz, sva se spremembe svojih prehranjevalnih navad lotili resno in odločno. Ona s striktnim sledenjem 90 dnevni ločevalni dieti, jaz pa z rahlo modifikacijo in improvizacijo.

Obe sva prvo tretjino preživeli uspešno, polne energije, motivacije in obe že s precej zmanjšano telesno težo. Danes sva si na hitro poslali nekaj sporočil po mailu in si izmenjali nekaj mnenj ter se spodbudili k nadaljevanju zastavljenega načrta.

Šele danes sva si izdali koliko kg sva imeli in kakšen je najin cilj in zanimiv mi je bil komentar tega dekleta ob navedbi njene kilaže ob kateri je začela s hujšanjem in komentarjem ob tem, da so njeni prijatelji vedno nejeverno skomigovali z rameni, češ da jih res ne kaže toliko.

Ja, ja, tudi jaz imam takšne “prijatelje”, ki sem jim zdi, da jih bom ob takšni drobceni laži imela raje. Tudi let ne kažem toliko, kajne? Pa tudi pamet dobro skrivam ?

Ja, saj bi radi verjeli, da je tako in najbrž se kakšna kilca še skrije z ustrezno garderobo, a popolnoma prikriti naših odvečnih kil, se pač ne da.

Tole naše mlado dekle jaz poznam le v močnejši različici, zato njene podobe v vitki različici ni v mojem “albumu spominov”. Meni jih je že od nekdaj kazala nekaj malega čez 80. Ne, ni deeeeebela, kajti je visoko dekle, ki jih meri skoraj 180 v višino, a če smo prav realni in odkriti, kljub svoji mladosti in lepemu obrazu, z mini krilcem in oprijeto majčko, teh svojih 80+, nikakor ni skrivala. Morda le sama pred sabo in v svojih očeh.

Tako kot jaz. Tudi jaz sem se dolgo tolažila, da se ne opazi. Na svojih “zadovoljnih” 70 sem v zadnjih dveh letih pokasirala dodatnih 8 in se vedno znova tolažila, da nihče ne opazi. My ass, ne opazi! Takoj, ko sem jih 5 odvrgla so pa vsi opazili, a ne?! Čeprav nobenih hlač več nisem spravila nase, čeprav so kakšne fotografije govorile svoje, sem jaz pograbila le tiste fotke, kjer sem slikana pod lepim kotom, kjer sem oblečena tako, da se ne opazi in si mirno lagala, da sem čisto OK in da itak nihče ne opazi.

O, pa se opazi, se!

A poznam tudi drugo skrajnost, ko sem izgubila 15kg in v trgovinah še vedno nabirala oblačila v XL številkah in grdo gledala vsako prodajalko, ki si je dovolila izustiti, da jaz, ki sem SUHA, si kaj takšnega lahko privoščim. Jaz suha?! Iz mene se pa že ne bodo norčevale! Rabila sem vsaj pol leta, da sem se sprejala drugačno in se zavedala, da res nisem več tista okrogla matrona, ki stežka nase navleče kakršno koli konfekcijsko cunjico.

Mislim, da je najboljša “realnostna terapija”, če nas nekdo posname, nato pa si video sami s svojim kritičnim očesom pogledamo. Šele takrat se resnično vidimo z očmi, kot nas vidijo drugi.