Še ena o TISTEM trenerju potem pa dost o tem!

Pravijo, da se moraš posloviti, odpustiti ….. skratka pustiti, da gre ….

Govorim o tistem “črvu”, ki ga imamo včasih v glavi in bognedaj tudi v srcu in nam ne pusti, da bi šli naprej in pozabili. Danes me je nanj spomnila Tina, ki je po dolgem času spet pustila komentar na mojem blogu. Vprašala me je, zakaj premlevam in pišem o osebnem trenerju, ki ni vreden tega? Hmja, saj res, zakaj?

Očitno me je zadelo. Zadelo v srce in ostalo tam. Do danes. Danes pa se poslavljam od tega “črva” in mu dajem prosto pot.

Tina, takšna je zgodba:
Še preden sva z “najboljšim” trenerjem zašla v konkreten konflikt, sem mu jaz ..priznam, priznam … nabijala negativne točke …. A le v svoji glavi. Strašansko me je namreč motilo njegovo poženščeno čvekanje ..obiranje, če želite pravo besedo.

Vsakič, ko sem jaz migala in švicala in vlekla tiste preklemano težke uteži, je on nonšalantno stal poleg mene, jedel kakšen napihnimestonauro izdelek, mi štel ponovitve, medtem pa glasno klepetal s kakšnim kolegom, ki mu je bil nekako bližji po razmišljanju, kot neka nebodigatreba ženska srednjih let. A priznam, da je bilo včasih prav zanimivo na ušesa vleči trače in pripetije drugih ljudi. Pa Ana, Teja, Dejan in Lojze …., takšni in drugačni osebki so se zvrstili v takšnem sprotnem moškem klepetanju. Nikogar nisem poznala a vseeno me je ža takrat motilo, da se tako glasno razpravlja o drugih srankah.

Le kaj govori v naslednjih urah razpreda o meni, sem razmišljala in ravno zaradi tega ostala precej zadržana in skorajda nedružabna, kar pa absolutno ni v moji naravi .

Pa je nekega dne ta moška beseda nanesla na nekoga, ki ga je po njegovem vzdevku bilo lahko razpoznati. Tudi njega je treniral “najboljši” trener in glede na podobnost terminov, sva se trfhghu mnogokrat srečala. In nekega dne je trfhghu prenehal obiskovati fitnes. Zakaj, kako? … Oh, me ženske bi brez te informacije zlahka preživele, a kaj ko moškim ni dano, da bi ne bili radovedni in čvekavi . In tako sta se “najboljši” trener in njegov kolega nekega dne pogovarjala o katastrofalnem odnosu te trfhghu stranke. Baje je ostal dolžen. Ahja, a res? Koliko pa? Celih 40.000 SIT. Hudo! Pa bo kdaj vrnil? Ma, k vragu in še ta trfhghu …. se mi ne da ukvarjati s takšnimi malenkostmi in se poditi za njim!

Ja, celo jaz sem takrat verjela, da je stranka odšla brez plačila. In celo jaz sem verjela, da se mojemu trenerju ne da letati za stranko in izterjati dolgovani znesek. Ne, seveda je veliko lažje po celem fitnesu vpiti in razlagati, kakšen podlež da je bil.

In tako pride do najinega konflikta.

in tako “najboljši” trener piše mail tudi meni, da tisti, ki ostajajo dolžni, nimajo vstopa v fitnes. Dolžni? Saj nisem ničesar dolžna, saj sem vedno za vse treninge plačevala za 1 mesec vnaprej? Mi lahko trener na osnovi svoje predrznosti in nesramnosti prepreči obiskovanje fitnesa, ki ni njegov?

Lastnika fitnesa nisem nikoli videla, ne poznala, vendar je o njem krožilo kar nekaj pozitivnih mnenj, zato sem se odločila za mnenje povprašati kar njega. Pogooglala sem njegov mail naslov, mu napisala in razložila zadevo ter čakala.

Sklenila sem, da počakam na odgovor in se v primeru, da mi moje mnenje potrdi sam lastnik, mirno in nekonfliktno vrnem v fitnes in naprej treniram sama, “najboljšega” trenerja pa popolnoma ignoriram. Preden pa bi se vrnila, sem želela imeti potrditev lastnika, da sem v fitnesu želena stranka in da nesoglasja strank z osebnimi trenerji nimajo nobenega vpliva na karkoli drugega. Predvsem pa si nisem želela razpravljanja in razčiščevanja problemov, ki se tičejo le dveh oseb, pred ostalimi obiskovalci kluba, v kar bi me “najboljši” trener nedvomno s svojim nastopaštvom in aroganco zvlekel.

Odgovora nisem dobila. Nikakršnega. Čez 2 tedna sem poslala še en mail in tudi nanj nisem dobila nič.

Tako se v tisti fitnes nisem nikoli več vrnila. Žal. V pol leta rednega obiskovanja (vsaj 4x tedensko), sem se tam, kljub zelo bornim garderobnim prostorom, zelo dobro počutila. Vzdušje v tem klubu je bilo izredno prijetno, poleg tega pa sem med svojo kardio vadbo lahko opazovala druge trenerje pri delu in opazila, da jih je kar precej, ki so svoj čas intenzivno posvečali strankam, zato bi takrat izbor drugega trenerja bil lahek in nedvomno pravi.

Tedni so minevali, jaz sem benitila, čakala na odgovor, kolebala kaj naj naredim in počasi zadevo pozabila. Pozabila “na zunaj”. V mislih pa se mi je pogosto prikazovala slika “najboljšega” trenerja, ki se na ves glas pogovarja s kolegi :”A une pa ni več, ki je pol leta tako vztrajno hodila?” “Naj jo vrag vzame, kravo tečno, dolžna mi je 80.000!” “A daj! In zakaj ne izterjaš?!” …….. Dvomite? Jaz ne. In to me v vsem tem obdobju najbolj teži. Prepričanje, da je klevetal in čvekal vse kar si je mislil, da je res in kar ni res. In ljudje mu verjamejo in nasedejo. In nobena od strank nima možnosti obrambe in zagovora! Še nekaj časa za tem sem razmišljala, da bi njegovo ime objavila v časopisu, šla v fitnes in na recepciji razložila kakšen je in morda še kakšni stranki prihranila slabo voljo in blatenje imena.

A me je premagala vest, ki mi narekuje, da se javno z imenom in priimkom le hvali, graja pa se med štirimi očmi in še to takrat, ko ima graja kakšen smisel in vpliv na prihodnje dogodke.

Za vsako rit ena palca raste, me je učila moja babi in najbrž bo že držalo.

In na koncu še to; mislim da bi bila stvar bistveno milejša in “črv” kratkotrajnejši, če se z zgodbo o trenerju, ne bi prepletala tudi zgodba o moji prijateljici. Tisti prijateljici, ki je bila tanarbolša več kot 30 let pa to sedaj ni več. Ni več tanarbolša, pa niti prijateljica ne. A to podzgodbo bom ohranila zase in s tem najbrž tudi tega “črva”