Ko sem redno švicala v fitnesu na Kodeljevem in po 1 uro kolesarila ali tekala na kardio napravah, sem imela precej časa za napenjanje ušes in poslušanje težav mojih sotrpinov in hkrati pobiranje dobrih nasvetov za uspešno hujšanje.
Nisem nek strašen ekspert za prehrano, vendar pa mislim, da o pravilni in zdravi prehrani vem dovolj, da bi lahko bila vitka, kot srna in zdrava, kot dren (pravijo tako, da je dren zdrav 
)
Ko sem na blogu pisala, da sem odkrila krasno energijsko tablico, se je vsul plaz komentarjev (dobronamernih, seveda), češ naj ga ne lomim, saj se bom od tega le zredila. Sem te komentarje vzela kar preveč resno in od tistega dne nisem kupila niti ene energijske tablice, niti nobenega beljakovinskega napitka.
Danes razmišljam in ugotavljam, da je potrebno nasvete jemati dovolj resno, vendar jih prečistiti in od nasvetov vzeti le tisto, kar je primerno za nas, naše telo in naše življenje. Ob meni so se v fitnesih potile gospe (še bolj) zrelih let, kot jaz, ki so očitno prvič v življenju razmišljale o dietni prehrani in postavljale trenerju vprašanja kot je:” Ali bom shujšala, če ves dan jem le grozdje?”
In temu je sledila dolga in temeljita razlaga o sladkorju v sadju itd. Jaz sadja takrat, ko sem “pridna” skorajda ne jem, vsekakor ga ne jem zvečer in še pri zajtrku v kombinaciji z muesli-ji temeljito premislim kakšne vrste sadje bom uporabila. Pravzaprav, takrat ko sem “pridna” bi bilo celo modro, da mi nekdo reče, naj že pojem kakšno jabolko, saj telo potrebuje tudi te vitamine.
Zato, je potrebno pri “kupovanju” nasvetov in še bolj pri dajanju le teh, temeljito poznati ozadje zgodbe.
Torej; moje energijske ploščice me sigurno ne bodo ugonobile, če jih bom kupila in jih odnesla s seboj na kakšen poslovni seminar, kjer pred mano ves dan stojijo le tortice, krofki in rogljiči in kjer se bom skušnjavi uprla le z bolj zdravo oz. manj škodljivo pregreho.
Tudi beljakovinski napitki so krasna zadeva za moje osamljene večerne napade požrešnosti. Namesto banjice sladoleda, je vsekakor boljši beljakovinski napitek narejen s kozarcem sojinega mleka.
In če že pišem o osebnem trenerju; morda nekateri res potrebujejo osebo, ki jim šteje ponovitve vaj z utežmi. Jaz s tem nimam težav. Brez težav bom naredila še 5 ponovitev več, četudi me nihče ne gleda, brez težav bom naložila kakšno kilo obremenitve več, četudi mi tega nihče ne reče … bom pa z veliko težavo prišla v fitnes, če se tam ne bom počutila prijetno, z veliko težavo se bom uprla veliki smetanovi torti, če mojih naporov za hujšanje itak nihče ne opazi, z veliko težavo bom jedla le ribe, perutnino in zelenjavo (čeprav jih imam rada), če bom vsako jutro vstala s polno glavo težav in se želela le pokriti s kovtrom in spati, spati, spati, ubežati ….
Moj trener ne potrebuje ogromnih mišic in diplome iz prehranjevanja. Moj trener bi potreboval le veliko srce in nekaj prave kemije, da se ujameva.
20 responses so far ↓
Pika // 2, oktober 2007 at 8:29 popoldan |
“… z veliko težavo se bom uprla veliki smetanovi torti, če mojih naporov za hujšanje itak nihče ne opazi, … Moj trener ne potrebuje ogromnih mišic in diplome iz prehranjevanja. Moj trener bi potreboval le veliko srce in nekaj prave kemije, da se ujameva.
”
Sorry Saša, pa ravno TO NI vloga osebnega trenerja. Iščeš potrditev, pohvalo iz ust nekoga drugega. Se ti zdi to dolgoročna rešitev? Saj, če ti uspe, shujšaš do želene teže ob pohvalah najetega trenerja, si ga boš plačevala do penziona, da te fila s pohvalami, da boš “imela razlog”, da se ne zapodiš v smetanovo tortico?
Se kar vrtimo okoli osnovnega “zakaj želiš shujšati” … v tebi je, ne v trenerju.
P.S. Vedi, da prepoznam, ker mi je (bilo) lastno.
Saška // 2, oktober 2007 at 9:15 popoldan |
Ma, ja, Pika, se strinjam, zato pa ne bom uletavala od enega do drugega trenerja.
Pravzaprav je to kar pišem nekakšen pogovor z “dnevnikom” … moje razmišljanje o dilemah, željah, strahovih in neke ugotovitve do katerih prihajam tekom svojih kiksov ali celo kakšnih uspehov.
In pravzaprav je to nekakšno razmišljanje o tem kaj NE POTREBUJEM in ne o tem kaj POTREBUJEM.
Očitno sem še nekaj let za tabo in bom do tvojih spoznanj prišla šele čez nekaj let … ali pa morda celo nikoli.
Pika // 3, oktober 2007 at 7:49 am |
Pa saj si že tam, samo sooči se … it’s all just you.
Vale // 3, oktober 2007 at 2:18 popoldan |
Saša ni ti pomoči, res ne
Saška // 3, oktober 2007 at 6:18 popoldan |
Vale in Pika,
A res tako izpade tole moje pisanje?
hehe!
Pa zakaj vsi mislite, da sem tako boga, boga?!
V bistvu sem se pred nekaj meseci le odločila pisat blog o nečem, kar se mi je zdelo zanimivo in o čemer bi imela kaj napisati (vsaj tako se mi je zdelo). Prav tako bi lahko pisala o oblikovanju, krojenju in šivanju oblačil, ali celo o kuhanju, kot ti Vale (čeprav sem daleč od tako raznolikega ustvarjanja), ali pa o starševanju (ta tema se mi je zdela pa res prenevarna, ker ljudje vse preresno jemljejo zapisana mnenja in bi me zagotovo raztrgali) .. pa potovanjih (ampak ta se ne dogajajo ravno tako pogosto, da bi lahko non-stop pisarila) .. skratka kar nekaj tem je, ki me zanimajo in o katerih imam mnenje .. oz. toliko mnenja, da bi lahko zapisala kar nekaj postov in bi morda lahko bila na ločenem blogu.
In jaz sem takrat izbrala hujšanje .. ej, nagib .. spontano … vpisala v naslov bloga in sedaj imamo takle
Na nekih 4,5 dni se sedaj spravim za računalnik in odprem tale blog in sedim …sedim .. malce razmišljam …in potem nekaj napišem. Nekaj, kar mi tisti trenutek pade na pamet. Enkrat o tem, kako telovadim, drugič o tem, kako se mi ne da, tretjič o spominih, četrtič o knjigi, morda bom kdaj celo o kakšnem članku, ki mi pride pod roko ali pa receptu, ki se je obnesel … Karkoli že, kar mi morda čisto mimogrede pade na pamet in se mi zdi, da bi lahko pasalo na to stran.
V bistvu ni tako, da imam najprej problem in jokam in stokam in ne vem kaj bi, potem pa vse vržem na tele strani in se takoj bolje počutim … S takšnih vzgibov (če sploh kdaj) pišem prej tisti moj splošni blog. Tukaj pa bolj kot ne vztrajam zato,
- ker sem se tega lotila in ne maram kar takoj odnehati,
- zato ker na ta način dobim tudi nekaj več obiska na moj “glavni blog” (kar veliko ljudi klika po netu in išče nekaj o hujšanju in naletijo na tole stran .. pa mogoče kdo zato kdaj klikne še na link za tisto drugo in pride tja, kjer sem bolj “jaz”)
- ker vseeno najdem toliko snovi, da lahko vsaj 7x na mesec zapišem nekaj, kar je povezano s hujšanjem.
- in konec koncev, ker o tem rada pišem
Drugače pa: ej, čisto fajn mi je in čisto dobro se počutim v svoji koži! Vale, vprašaj Hočkota!
Vale // 5, oktober 2007 at 9:09 am |
Saj nisem rekla, da ti ni fajn, sam pisanje je pa totalno patetično. Meni osebno deluje kot pisanje ene zelo zafrustrirane osebe, ki je skušala shujšati že na 1001 način, pa ji nikakor ne uspe. Ti kar piši o tem, če rada pišeš, meni pač deluješ patetično, kaj naj zdaj. Če pač imaš blog sprejmi tudi komentarje nanj takšne kot so, drugače jih pa zakleni.
Da pa imaš blog zato, ker imaš tako več obiska na tvoj glavni blog je pa še bolj patetično kot pisanje o tem kako bi rada shujšala pa ne, ker vsega kar se lotiš sčasoma opustiš.
Saška // 5, oktober 2007 at 1:53 popoldan |
Vale,
Odgovor pač v tvojem stilu: direkten … fair enough … kar sem iskala sem dobila, kajne?
Imaš vso pravico do svojega mnenja in tudi pravico do tega, da ga zapišeš … saj so komentarji odprti in tako bo še naprej.
Ne bom pa rekla, da se me ne dotakne, če nekdo (čeprav meni popolnoma neznana oseba) napiše, da mu delujem patetično … priznam, takšni komentarji pač zaboljijo …najbrž bi marsikoga.
Ne bom zaklenila, to bom raje vzela kot stopnjo v svojem življenju, ki me uči sprejemati in reagirati tudi na komentarje oseb, ki povedo vse ….. tudi tisto, kar lahko koga prizadene.
Vale // 5, oktober 2007 at 2:51 popoldan |
Kaj bi te manj bolelo, če bi ti lagala?
Saša, beri še enkrat, pazljivo. Nihče ni rekel, da si ti patetična. Pišeš pa patetično. In če nisi patetična, ne vem zakaj potem tako pišeš?
Saška // 5, oktober 2007 at 4:39 popoldan |
Ne, laganje bi najbrž bilo sedaj manj boleče, ampak bi pa bolj bolelo potem … ko bi mi iz “riti lezla”.
Se mi pa zdi, da je med laganjem in takšnim direktnim komentarjem še veliko različnih opcij.
Renata // 5, oktober 2007 at 5:27 popoldan |
Ena od opcij je pohvala. Če ni kaj pohvaliti, je najboljša tišina. Kritiko za izgovorom odkritosti uporabljajo ljudje s kompleksi.
Vale // 6, oktober 2007 at 9:02 am |
Kompleks imajo tisti, ki za kritiko jemljejo vse, ki se ne strinjajo z njimi, saj ne premorejo toliko samozavesti, da bi verjeli sebi in svojim stališčem ampak jih drugačnost prizadane. Patetično.
Saška // 6, oktober 2007 at 12:10 popoldan |
@Renata, ob tem tvojem komentarju me je zaskrbelo, ker sem pogledala malce nazaj in opazila, da je to tvoj drugi komentar na mojem blogu. To pomeni, da si večinoma izbrala opcijo “tišina”?
@Vale,
imaš koga konkretnega v mislih s svojim zadnjim komentarjem?Svoje vprašanje popravljam, glede na odgovor, ki sem ga dobila v nadaljevanju … da bo vse skupaj imelo več smisla
@Vale, Komu si odgovorila?
Vale // 6, oktober 2007 at 12:34 popoldan |
Renati sem odgovorila.
Renata // 7, oktober 2007 at 7:13 popoldan |
Saška, lahko tudi tako razumeš.
Boštjan // 8, oktober 2007 at 9:14 am |
Oj dekleta…
Ko berem post, pa komentarje, pa spet post.. pa spet komentarje, imam v mislih naslednje “Ah, sama ne vem, kaj bi naredila…” in pa “ah, dej no…”
Strinjam se z Vale in Piko, da je stvar nekako patetična, pisana v “skrbi za komplekse”.
Tale post izgleda kot razmišljanje kake “manekenka-to-be”, ki ji je njen (lastni jaz) menedžer rekel, da mora priti na 45 kil, pa nič zakaj. S tem jo sili v bulimijo in podobne, pa še sama ne ve, zakaj to dela.
Samo, da bo kao lepa.
Mah, lepa je lahko le v notranjosti, kar se potem kaže tudi navzven. Vse ostalo so ličila.
Saj vem, da izgleda klišejsko, vendar nisem še videl nosečke (ki ima določen smisel, zagon, voljo), da ne bi kar sijala od lepote, posebne lepote, čeprav je v bistvu „debela”.
Ne bom pozabil, ko sva imela prvo šolo za starše, in je bila cela predavalnica oteklih nog, prepotenih čel in debelih trebuhov… Ma toliko res lepih žensk, kot takrat, še nisem videl. Vse so sijale, koža je bila lepa (OK, pridejo tudi mozolji), v očeh vidiš voljo do življenja, ljubezni.
To dela ljudi lepe.
@Vale: s svojim komentarjem res pomagaš Saši, saj je drugače res prava babnica (= zelo pozitivna in na sploh fajn). Ta post ni njeno remek delo, zato razumem, zakaj tako odkrito. To ji lahko samo pomaga.
Hujšanje pa je večen problem. Tudi sam imam kilo preveč, vendar sem opustil “hujšanje za vsako ceno”.
Raje uživam. Pač bom živel, dokler ne umrem, vendar bom do takrat užival. Ravnokar pijem šejke, ki mi nadomestijo vsaj kak obrok (kava in sok – petkrat čez dan). Pa ne bom zaradi tega shujšal.
Doma ne jemo drugega mesa, kot perutnine. Pa ne zato, da bi hujšali, temveč zato, ker me svinjsko dobesedno zmatra.
Jemo sadje, pa je ravno tako sladkor, ki ne pripomore k hujšanju.
Naša tavelka jé normalno, vendar ima kar preveč “zaloge”. Velik problem, napram njeni sestrični, ki živi samo od Kinder izdelkov, je pa čisto suha. Pač prebava.
Meni je dovolj, da se počutim fajn. Da se mi ne spi po obroku, da me ne tišči in da mi ničesar ne primanjkuje (po šejkih mi gre sladko in razne pice).
Z ženo sva med počitnicami malo vztrajneje tekla (med dopustom sva pretekla 60km vsak), kar naj bi pripomoglo k hujšanju. Ne, dobila sva kako kilo (mišic) več.
Nočem pa se zaradi (t)ega obremenjevati. Pač, tako je. Če bi imeli gozd pa kmetijo, bi bil gotovo bolj vitek.
Problem teže je predvsem v glavi. Ko se človek sprejme (imam dve prijateljici, ki so težji in hkrati bolj sproščeni in simpatični od mene), se mu tudi postava uredi. Po navadi kakšno kilo preveč, vendar je vseeno lep.
Saška, glede na fotko bi rekel, da ne rabiš nič od hujšanja. Da si zelo lepa.
Gotovo tudi Pika, Renata, Vale. Samo, če se sprejmete take, kot ste.
Vse ostalo so ličila.
Renata // 8, oktober 2007 at 12:23 popoldan |
Saška, Boštjan je zapisal vse.
Blogov ne berem pogosto, še manj komentiram. Oglasim se le, ko menim, da moje besede ne bodo imeli negativnega efekta.
Saška, tokrat iskreno mnenje nakljične opazovalke: tudi meni se blog zdi poln patosa. Piši raje o pozitivnih izkušnjah povezanimi s prehrano, gibanjem in tvojin telesom.
Ob tem postu sem se oglasila, ker slabše od patetičnega pisanja je nesramno pisanje. Še slabše, ko se zlorabi izgovor pošten in odkrit.
Iz debate se umikam.
Saška // 8, oktober 2007 at 2:28 popoldan |
Hmja, očitno ste vsi prepričani, da pišem neumnosti.
V dokaz, da sprejemam mnenja drugače mislečih, bom tok svojega pisanja na tem blogu v prihodnosti poskusila peljati drugam.
@Boštjan, hvala za prijaznejši pristop.
In Boštjan (posredno tudi Vale), takšni direktni komentarji mi ne pomagajo. Ne morejo pomagati. Ne pomagajo nikomur. Pomaga spodbuda, kritika zelo zelo redkim!
@Vale, morda tega ne opaziš, tako kot jaz ne svoje patetičnosti (BTW zgoraj si omenila da sem patetična JAZ in ne le moje pisanje), vendar si preveč direktna. To vem, ker je to tudi ena mojih lastnosti in mnogokrat sem s tem prizadela tudi tiste, ki so mi blizu.
Si vprašala, če bi raje videla, da mi lažeš?
Ne, ne maram laži in je načeloma ne toleriram, vendar ima tudi ta pri meni različne stopnje (ne)odobravanja.
Laž od partnerja je povsem druga, kot od povsem neznane osebe.
Laž zaradi “višjega (dobrega) cilja” je povsem drugačna od laži za zakrivanje slabih namer.
In konec koncev laž, ki je izsiljena … postavljeno ključno vprašanje, na katerega ne gre drugače kot odgovoriti z DA ali NE, je povsem nekaj drugega, kot odgovarjati na nekaj, kar nikoli ni bilo niti vprašano.
Saj veš: če ne veš, ne boli
No, zdaj vem, čeprav nisem želela 
in boli 
.
Ne vem sicer zakaj ti grem tako strašansko na živce, ampak iz tvojega pisanja (ne le na tem postu) imam občutek (strah), da kar koli bom že zapisala, bom ponovno dobila komentar, ki ne bo prijeten in me bo le prizadel.
Imam komplekse? Ja, tako kot najbrž večina ljudi na tem svetu. S težo? Ne. Z videzom? Ne.
S čim le? Ne vem, ne znam opredeliti … vendar me vsekakor zabolijo besede, kjer se omenja (posredno ali neposredno, ti ali kdo drug …ali pa morda sploh ne omenja in vse skupaj le jaz tako razumem) mojo osebnost in moje lastnosti, ki niso le stvar sekundnega lepotnega popravka (patetičnost, zakompleksanost, dolgočasnost, nevztrajnost …)
Kaj želim? Ne, ne želim zapirati komentarjev, ker ni razloga za to. Na blogu se le vrstijo različna mnenja in to ga dela zanimivega.
Tudi to želim, da se še vedno vračaš na ta ali kakšen drug blog, ki ga pišem jaz … tudi jaz z veseljem berem tvojega.
A vendar te prosim, če lahko omiliš svojo RESNICO, ker če nič drugega … zaboli, to pa mislim da ni bil tvoj namen. Drži?
Sicer pa moje povabilo na kavo še vedno velja.
Vale // 9, oktober 2007 at 3:44 popoldan |
Saša, svoje “resnice” ne mislim omiliti, ti pa lahko obljubim, da ne bom več pisala komentarjev, kar pomeni, da tudi brala več ne bom, ker se le-tako vzdržim komentarjev. Sem pač načelna in menim, da je bolje povedati tisto kar človek misli tako kot misli, brez nekih olepševanj in podobnih zadev.
Glede kave pa … hja, ne družim se z ljudmi, ki pričakujejo od mene, da bom previdna z besedami. Ampak hvala vseeno.
Pa veselo (ne)hujšanje dalje
Saška // 9, oktober 2007 at 4:05 popoldan |
Vale, ok ..
Ne razumem zakaj, res ne.
I just don’t get it.
Razumem, da je nekaterim nekaj bolj, drugo manj všeč, razumem da imajo ljudje drugačno mišljenje, razumem, da deluje včasih tudi kemija in se stvari ne “poklopijo” … in takrat gre nekomu nekdo na živcele zaradi piskajočega glasu, slabega znanja slovenščine, zaradi neumnosti, ki jih piše po blogu, ali pa trapastega razmišljanja (ko na vsak način želi shujšati pa mu ne gre in ne gre)
….. ne razumem pa, da je to potrebno POVEDATI in ne razumem, da je to potrebno povedati na takšen način.
OK, meni je tvoj blog še vedno všeč in ga bom z veseljem brala.
Tudi komentirala sem že pa sem dobila občutek, da me malce ignoriraš (če se motim, se oproščam). Povej, če te to moti, bom ostala ob strani in ostala le tihi bralec!
Vale // 10, oktober 2007 at 9:41 am |
Saša, sploh me ne moti, lepo prosim ne obremenjuj se s takimi kozlarijami, ker če bi te želela ignorirat, bi ti to povedala. To bi že lahko vedela.