Ritem plesa

Že dolgo nisem plesala. Najbrž že najmanj kakšne štiri leta, pa tudi pred tem se ni bilo ravno za pritoževati od prenasičenosti. Izredno rada plešem in v svojem pubertetniškem obdobju sva s prijateljico komaj čakali, da pride vikend, ko bo čas za disco. Ja, takrat se je hodilo v disco. Ob petkih pogosto v kakšen krajevni klub, kjer je mladina prinesla nekakšen hi-fi in plošče …pazi! …plošče, ne CD-je in če so bili fantje naprednejši so na strop obesili celo kakšno vrtečo se kroglo in občutek je bil skorajda enak, kot v discu.
Res ne vem zakaj so najini starši komplicirali, sploh pa ne razumem staršev moje prijateljice, ki so jo celo omejevali z urami vrnitve in to skorajda sredi popoldneva predvsem zato, ker tam res nisva počeli drugega, kot plesali. Popili sva kakšno Cocto, se pogovarjali z nekaj fanti, ki so tudi stalno viseli tam, predvsem pa 3 ure prej komplicirali v skrajnost kaj bi oblekli, si izposojali majčke, se previdno in skopo namazali ter ob 8h navadno že viseli ob steni plesišča.

Ne, nikoli nisva plesali skupaj, čeprav je to počelo kar nekaj deklet, kajti navdušenih plesalcev nikoli ni bilo veliko, pa tudi kakšno kupinsko plesanje se v tistem obdobju še ni najbolj prijelo, zato sva raje čakali na pravega plesalca.
Na srečo se je vedno našel nekdo, ki je opazil dve nadebudni dekleti, ki bi predvsem skakali po plesišču, migali, se znoreli …… ob 10h (če je bil oče prijateljice našpičen) ali ob 11h (če s najine pogajalske sposobnosti udarile v ospredje) pa sva zagrabili jopici ter jo popihali domov, kot Pepelki.

Bolje se nama je godilo ob nedeljah, ko je bila v Maku matineja. Mak je bila nekakšen star bife na Vevčah, ki je uspel urediti klet, imel zanimivega DJ-a in zaradi majhnosti uspel vzpostaviti neko prijetno intimno vzdušje. Prednost tega disca je bila predvsem avtobusna povezava, saj midve komajda srednješolki, nisva imeli ne izpita, ne avta, pa tudi starejšega fanta, ki bi naju prevažal z očetovo stoenko, ne.
Matineja nama je omogočala kar dolgo poplesavanje, saj mislim, da se je discoteka odprla ob 4h popoldne in nas izgnala ob 8h.

Kasneje sva postali “resnejši” in začeli zahajati v Festivalno dvorano. Ne vem kako sva prišli do znanja pravih plesnih korakov plesanja v parih …. najbrž so naju naučili kakšni fantje ….. vem pa, da naju je pravi ples v parih okužil in tam sva viseli prav vsak petek in soboto. Tukaj je bilo plesnega partnerja težje najti, večina jih je prišla poparčkanih, drugi so obvladali plese in vedno plesali le s takšnimi plesalkami, ki so hudo obvladale razmetavanje po plesišču, tretji pa so bili tako leseni, da sva v slučaju nevarnega približevanja pogosto odločno vstali in obe ravno takrat odhiteli na stranišče.

Ja, pri 17-h in tam okrog sva si po malem že omišljali stalne fante in ti, kot veste nikoli ne plešejo

Prijateljica se je za svojega sedanjega moža odločila pri njenih 18-ih, jaz pa za Tomaža leto kasneje in ples je zato kmalu šel po vodi.
Pogosto sva se spominjali lepih uric preživetih na plesišču in ….končno ….sicer zelo pozno …..po najinih porodih ….ja, obe sva rodili v razmaku dveh tednov pri najinih triesetih …torej, končno našli rešitev. Tisti Božič smo praznovali skupaj, saj veste dva para z dvema kričečima kepama v plenicah ….. in zaradi skupnega praznovanja, sva tudi božična darila nakupili s skupnimi močmi. Kupili sva prvo stopnjo plesnega tečaja pri Urški. Za oba najina okorneža.
Ne vem sicer kaj sta pričakovala ob odvijanju majhnih zavojčkov, najbrž kakšno kreditno kartico, saj sta po razkritju z nosovi skorajda mešala po krožniku pred njima.

Pa vendar se je izkazalo to za odlično idejo. Obiskovali smo prvi tečaj in se nato skupaj vpisali še v 2. pa 3. in nato 4. in si takrat obljubili, da moramo to znanje zadržati in redno obiskovati Festivalno dvorano. In kolikokrat mislite, da sem po tistem še bila v Festivalni? Nikoli, ja, pravilno.
Kdaj pa kdaj še zaplešem kakšen fokstrot na kakšni poroki, ki pa jih tudi primankuje, saj to ni več moderno, pa nekaj novoletnih plesov in to je to. Seveda prideš iz ritma in danes bi najbrž morala ponovno v začetniški tečaj.

In tako je z mojo dieto. Te dni se nisem javljala, ker sem bila busy, busy, busy. V nedeljo smo dobili obisk ameriškega šefa in z njim sva bila s Tomažem od jutra do sutra. Kaj češ tako je, če sva oba pri istem podjetju in imaš na obisku enega samega človeka, ki ga pač ob 4h popoldne ne moreš odsloviti in peljati v hotelsko sobo.
Telovadba? Nič.
Hrana? Ah, ja …kaj pa mislite, da je američan? Pizza, pizza, pizza …in zraven še kakšen hamburger …pardon, ta je nor na horseburgerje.
Ja, čisto sem iz ritma, ampak premor je bil kratek in nazaj bom prišla hitreje, kot bi pri dunajskemu valčku.