Tek in poglabljanje vase

Spet me je k zapisu spodbudil zapis nekoga drugega. Hirkani in njeno razglabljanje o teku.
Tek sem nekoč trenirala, kasneje sovražila ….ja, big bubbies so doprinesle svoje pa vendar me je kasneje kolegica s katero sva tekli družno, k teku spet pregovorila. Seveda mi je pred tem dokazala, da je industrija spodnjega perila napredovala in da dandanes obstajajo že nedrčki ki resno podpirajo, kar je podpore potrebno.

Tisti tek ni bil razmišljujoč, bolj klepetajoč, vendar je tudi to koristilo duši.
Pa vendar so bila vmesna obdobja, ko Katarina ni imela časa in takrat sem na noge nataknila superge, za pas walkman in na glavo slušalke ter v dir po poti tovarištva in spominov.

Vedno sem poslušala “službene kasete”. Tiste, ki jih mi izdajamo in prodajamo (no, danes so to CD-ji). Na ta način sem združevala koristno s koristnim …ja, morda se najde tudi kakšna prijetnost vmes .

• med tekom nisem bila “osamljena”
• poslušala sem govore, ki so mi v pogovorih s strankami le koristili, saj sem produkte poznala v samo bistvo
• vedno sem izbirala takšne kasete, ki niso imele prevoda iz angleščine in tako utrjevala znanje tujega jezika
• čeprav so bili govori usmerjeni k motiviranju prodajalcev mrežnega marketinga, kar ni moje področje, se je v vsaki vsebini dalo najti dovolj vsebine, ki je spodbudno delovala tudi na moje prizadevanje za boljšo postavo

Hirkani pravi, da med tekom razmišlja. Ravno to se je dogajalo tudi meni, čeprav sem imela polno glavo in ušesa kakšnega angleškega predavatelja, ki je govoril o fokusu in postavljanju ciljev. Ne glede na “vsiljivost” kasete, so mi misli zaplavale in od ciljev sem prešla na perilo, ki ga je treba obesiti, do pralnega stroja in znamke Gorenje do Gorenjske in kakšnega prijetnega izleta v tiste predele ter na koncu na prijatelje in odnose z njimi. Neverjetna je hitrost misli, asociacije spodrivajo ena drugo in nas peljejo svojo pot.

Danes ne tečem več. Tek čez drn in strn sem zamenjala za hitrejše vzpenjanje na Šmarno goro. Zakaj? Ker se pri teku bojim vsakega moškega, ki ga srečam. Sem imela pred leti bližnje srečanje z nekom, ki ga je kazal in paranoje se ne morem znebiti.

Jah, od takrat so pri meni v igri le še pretirano obljudeni kotički. No, pa tudi kislo mleko na vrhu Šmarne doprinese nekaj, predvsem pa družba mojega moža, ki se teku izogiba.