Motivacija, spodbuda, nagrada, pohvala…!

Tale Šmarna je kar stalnica v mojem trenutnem tempu življenja. Lahko se pohvalim, da greva s Tomažem gor vsak prosti dan, če le ob 8h zjutraj ne dežuje. In tako sva v prazničnih dneh izkoristila petek na začetku prvomajskih počitnic ter sredo na koncu počitnic, vmes pa smo itak kurili kalorije z nabiranjem kilometrine po Londonskih ulicah. In potem 2 dooooolga delovna dneva in jupi, spet vikend.
V soboto sva Šmarno prešpricala v prepričanju, da je pot preblatna, v nedeljo pa sva to tezo sklenila v živo preveriti in srečno ugotovila, da sploh ni hudo.

In zakaj nakladam o Šmarni? Med hojo navkreber imam vedno čas za razmišljanje …in ponavadi je ob mojem globokem dihanju tam čas za razmišljanje o hujšanju oz. kaj za vraga počnem tukaj , o športu, disciplini …

In zadnjič sem se globoko zamislila, ko sem prehitevala družino z dvema manjšima otrokoma. Resda je bil vtis bežen, zato jim morda delam krivico, pa vendar sem iz dogodka potegnila svoje zaključke.

Družinsko ekipo so sestavljali ata, mama in sinova, od katerih je imel najbrž mlajši 5 let, starejši pa kakšnih 7. Sama imam dokaj hiter tempo hoje in na vrh pridem močno zadihana in prepotena in tempo hoje te družine je bil le kakšno malenkost slabši od mojega. Počasi sem jih dohajala in prehitevala, zato sem imela možnost kar nekaj časa opazovati dogajanje pred sabo in potem tudi poslušati pogovor za mano. Mama je nekaj časa hodila spredaj. Sama, brez besed, kot da ne pašejo skupaj. Oče je v vsaki roki držal in morda kar malce vlekel oba sinova. Mlajši je bil popolnoma tiho, starejši pa je neprestano jamral in “cmizdil” …tako jaz rečem, ko naš navija, kot da bo zdaj, zdaj začel jokati. Oče je sina le kregal in ga neprestano primerjal z drugim, ki je po njegovem priden, ker ne jamra.
Tisti, ki cmizdi: “Nočem gor!”
Oče: “Ja, pa gremo!”
Sine: “Prehitro gremo!”
Oče: “Prav nič prehitro ne gremo. Poglej … (ime tistega drugega sina), on lahko, ne vem zakaj ti ne moreš!”
Mama pa tiho. Ne bu, ne mu!
Takšen pogovor sem spremljala kakšnih 10 minut in priznam vam, skoraj bi se vmešala, vendar vem, da bi jaz najbrž znorela, če bi se kdo vmešal v vzgojo mojih otrok. Ta ata pa bi jih meni morda še naložil, saj očitno ima družino pod popolnim terorjem.

Na vrh so prišli le nekaj minut za mano. Vsaka jim čast! Mama je očitno nekje na sredini prijela mlajšega sina, oče pa se je očitno tako lahko bolje skoncentriral na “motivacijo” starejšega.
Morda tudi tak način pomaga, vendar meni sigurno ne!!!!
Meni pomaga spodbuda, pohvala, kakšna nagrada, če uspem! In tukaj nastopi moj mož …..ata pač ne hodi več z mano na Šmarno
Spomnim se, da so bili začetki hoje na Šmarno težki. Vsakič sem tik pred vzponom zavijala z očmi in bi najraje odšla domov ter se zavalila pred televizijo.
Pa je moj pogruntal …čeprav on ne ve, da jaz vem , da rabim spodbudo in začel najin vikend tako, da me je zjutraj prebudil s povabilom na kavico …ki jo obožujem …ter nadaljevanjem najinega druženja …samo najinega, brez tamal’ga… na Šmarni. Niti ne vem kdaj in kako, ampak Šmarna ob vikendih zjutraj je danes nekaj, kar si ne pustim vzeti. Nekaj v čemer uživam. Čas za naju, čas za pogovor, čas za sprehod v naravi, čas za počasno srebanje kavice ….

In pot na Šmarno? Tomaž je vedno ravno tako hiter, da me na koncu za kakšno minuto ali dve prehiti. Nič ne teži, me ne vleče za roko, me ne primerja z atletom pred mano …nič, le odbrzi naprej. Ve, da bo to dovolj močna stimulacija zame, da stisnem zobe in najdem še zadnje atome energije, da ne zaostanem preveč.

In vedno me štopa. Meni je prav vseeno kako hitro pridem do vrha. Minuto manj, minuto več …pa kaj, saj nismo na Olimpijskih …ampak on vedno, takoj ko prisopiham na vrh pogleda na svojo uro in pove; včasih je 27, drugič 26, pod 25 ne pridem …včasih vem, da se malce zlaže, le da se jaz počutim boljše, ampak VEDNO me pohvali. Že eno leto se vrtim okrog istega časa, a on me vedno pohvali??! V bistvu smešno, vendar po svoje lepo, kajne?
Meni ne pomeni veliko pohvala sama, mi pa pomeni ogromno njegov trud, da me stalno spodbuja k temu.

In na koncu vsake poti sledi tudi nagrada. Kislo mleko. Pravzaprav bi bilo bolje, če bi spila le čaj, vendar osvojitev vrha ne bi bila več tako sladka brez tega drobnega veselja. In tudi to ve Tomaž, zato mi kislega mleka nikoli ne oporeka. Ko prideva v dolino, mi bo močno očital vsako žlico smetane na kavi, vendar vrh Šmarne je konček sveta, kjer so grehi dovoljeni.

Morda bi tudi jaz prišla kakšno minuto prej, če bi me Tomaž vlekel za roko in mi stalno govoril o moji vitki prijateljici, ki do vrha pride v 20-ih minutah, vendar sem prepričana, da bi sovražila vsak sončni vikend in kmalu našla idealen izgovor, ki bi mi omogočil, da ostanem nekje v dolini.