Danes je bil res en netipičen dan, zato mi je oproščeno, da sem grešila na celi črti, kajne?
Namesto v pisarni, sem bila od jutra do popoldneva na seminarju. Med odmori so lepo vabili marmeladni rogljički in piškoti ter lepo obloženi kruhki …seveda z belim kruhom lepo namazani z neko maščobno zadevico.
Da ne bi slučajno kdo mislil, da imam tako močno samodisciplino, da sem zdržala le ob vodi in jabolkih ….ne, ne, kar nekaj pregrešnih sendvičev je končalo v mojem želodčku.
Po seminarju pa v avto, po Jaka na tenis, domov ….v bolnico na obisk k očetu, pa v mesto v Kiberpipo na predavanje Blaža Kosa. In hrana? Ja, nekaj piškotov sem pograbila doma in jih snedla med potjo.
Groza, groza!
Jutri pa res začnem!
Ja, jedla sem rogljičke!
19, april 2007 · 9 Komentarjev
Kategorije: kr neki
9 responses so far ↓
Val // 20, april 2007 at 7:55 popoldan |
Ne razumem povsem, kakšno dieto sedaj furaš…pojesti rogljiček ni nič narobe če mene vprašaš…pa konec koncev se pa moramo tudi malo posladkati!
Saška // 20, april 2007 at 8:31 popoldan |
Nič ne furam, saj v tem je težava. Ni težava v tem, če poješ rogljiček, ali celo dva. Ampak pri svoji idealni teži. Če želim izgubiti 10kg je rogljiček sigurno na listi prepovedanega. No, seveda se mi lahko zgodi tudi rogljiček, ampak šele, takrat, ko bom že 3 dni na travi in vodi
….ni tako hudo, ampak definitivno ni to nobena dieta, če za zajtrk pojem kosmiče, potem 1 uro kasneje rogljiček, ob naslednjem odmoru …torej uro in pol kasneje 4 majhne …ja, majhne sendviče …..še eno uro in pol kasneje pa nekaj pečenega sicer mešanega z neko zeleno travo, ampak 90% ostalega pa spet testo.
Zvečer, ko me ponovno zagrabi lakota pa spet piškoti. Saj sem zapisala, da bom najprej zapisovala moj tipični jedilnik in to še ni dieta, ampak tako zgrešenega jedilnika, kot je bil ta včeraj se pa niti napisat ne upam.
Ziga // 20, april 2007 at 11:50 popoldan |
Jaz sem bil temu priča in sem zaprisegel, da bom molčal:)
Val // 21, april 2007 at 5:42 popoldan |
Veš česa jaz ne razumem (govorim na splošno, ne vem, če velja tudi zate)…zakaj se ljudje tri mesece odrekajo vsakršni sladici oziroma še več, stradajo, potem ko shujšajo, pa to začnejo spet jesti in seveda gredo kilogrami navzgor. Zakaj ne bi preprosto vse jedli zmerno in mislim, da je že dovolj, če samo malo bolj uravnotežimo prehranjevanje (več zelenjave, paziti kdaj kaj jemo itd.)Zdaj popolnoma črtati rogljičke s seznama dovoljenih živil se meni osebno zdi malce drastičen ukrep.
Saška // 21, april 2007 at 5:54 popoldan |
Jaz pravim …spet …vse je stvar navad in jaz imam poglaviten problem, da grem v skrajnosti. Ko sem navdušena nad pizzami, bi jedla le pizze ….
Iz tega razloga moram ponavadi določeno hrano “ukiniti”, če želim to stvar spraviti v navado. Npr. že približno 20 let ne pijem več sadnih sokov. Sploh ne več! Prej sem tistih Bravo-tov in podobnega sladkanega sranja popila na hektolitre. Sedaj ob vodi (tudi tisti malce sladkani), naravno stisnjenem soku, čaju in kavi, ne pogrešam prav ničesar več.
Druga stvar, ki sem jo popolnoma ukinila pred več kot 10 leti je sladkor. Včasih čaj brez treh žlic sladkorja, ni bil užiten, danes me strese, če se kdo zmoti in pripravi kavo, ki je vnaprej sladkana. Dobesedno ne prenesem sladkanih stvari. Razen kakšnega štrudla, tortic ali sladoleda
In razmišljam prav v to smer, kako se pripraviti do tega, da želja po rogljičkih ne bo več prisotna. Dokler se bom te želji upirala, imam težavo.
Val // 22, april 2007 at 8:55 am |
Huh…kaj pa boš na koncu sploh še jedla, ko boš že vse uspešno črtala z jedilnika?:-)
Saška // 22, april 2007 at 11:02 am |
A ti nisem povedala, da je moj končni cilj imeti na jedilniku le travo in vodo?
Moja težava ni kup junka…tudi preveč hrane ne uživam, moj glavni problem je enoličnost in premalo res pravih stvari – zelenjave. Ampak analiza pride v konkretnem postu na to temo.
petra // 5, januar 2008 at 7:55 popoldan |
ej jst pa nevem kako naj shujšam pa bi rada.
Saška // 5, januar 2008 at 11:22 popoldan |
Petra, ne ga lomit! Ne veš ali ne moreš? Kar se nevednosti tiče, je stvar zelo enostavno rešljiva: manj jej in več gibaj!
Toliko faktorjev vpliva na te stvari, da jaz definitivno nisem pravi naslov za nasvete. Baje je vse v glavi. Jaz imam včasih moč, da bi gore prestavljala. Takrat se držim pravih prehranjevanih navad, telovadim in kile se kar stopijo. Potem pa padem v malce slabše stanje, ki ga kakšna osebna kriza še poslabša, takrat me ne zanima nobena uravnotežena stvar. Še najmanj uravnotežena hrana 
Če želiš malce bolj na široko pa vzemi kakšno knjigo v roke!
Če ti knjige ne ležijo in imaš raje osebni pristop, si najdi osebnega trenerja!
Če pa NE MOREŠ, potem pa: “Wellcome to the club!”