Prvi teden bo počasi okrog

Gre! To je bistvo.

Sploh ni težko in ne vem zakaj sem rabila toliko časa, da sem končno sklenila temu narediti konec?!

Pred kakšnima dvema letoma, ali celo malo več, sem shujšala na nivo, ki mi je odgovarjal. Super sem se počutila, kupovala oblačila, ki so mi bila všeč, bila poskočna, hitra in polna energije. Težava pri hujšanju je ta, da čeprav nekako misliš, da si se navzel novih navad, le te še vedno niso v tebi, dokler v tebi še vedno tli želja po slastni blejski kremšniti ali kosu toplega sirovega bureka!

No, v takšni fazi sem bila jaz! Lahko se discipliniram na nivo, ko lahko ves mesec jem le navadno travo, vendar pa nastane težava takoj, ko s tem prenehaš. Kaj potem? Jesti normalno? Kaj je normalno?

V trenutku, ko spremeniš ustaljeni ritem pa naj bo to le ena pizza na teden več ali kremšnita le ob obiskih tete na Bledu, se trend prikaza številk na tehtnici obrne v drugo smer. In čeprav drugi niso opazili in so me še vedno hvalili, češ kako suha sem, sem jaz takoj vedela in čutila, da gredo stvari tja kamor ne bi smele. In da bi bila stvar še hujša, naenkrat postane vsak dan “praznik” …. vsak dan bi jedla le tisto, kar imam najraje in je najhitreje pripravljeno in vsak dan znova si pred spanjem obljubljam, da bo naslednji dan drugače.

In več kg ko pridobivaš, huje divja v tebi in slabše se počutiš … in seveda večkrat posegaš z žlico v kozarec z Nutello. In veste kdaj je najbolj hudo? Takrat, ko poješ vso Nutello, ki si jo hranil za palačinke za otroke in greš naslednje jutro s slabo vestjo po novo, ki jo še malo načneš, da se ne bi opazilo, da je bila prejšnja povsem izpraznjena.

In to se ne neha!

Odvisnost? Vsekakor.

That’s it! Dost imam!

Že dolgo se nisem oglasila. Razlogov je več.

Eden poglavitnih je ta, da je bil ta blog odprt zgolj naključno. Z namenom naučiti se kaj več o uporabi bloga. Ja, ko sem prvič začela z bloganjem (ali kakorkoli se že reče pisanju po nekakšni osebni spletni strani), o tem nisem imela blage veze. Nisem vedela kaj je blog, kako naj z njim delam, kaj se piše, kako se z njim dela ….. skratka en veliki nič.

Prijatelji od prijatelja so mi ponudili pomoč (ja, zastonj ni danes nič …in tako sem za to pomoč seveda plačala) in mi nastavili blog na moji lastni domeni, a ker je tam bilo potem potrebno za vsako uslugo tudi dodatno odpirati denarnico, se je Saša odločila sama raziskati ta svet blogerski in se tudi nekaj novega naučiti. WordPressova domačija je bila takrat najbolj logičen korak, kamor me je zapeljal stric Google in takoj sem se pustila zapeljati v vode raziskovanja. A preden sem lahko raziskala kako so blog uredili na WordPressu, se je bilo treba v to skupino prijaviti. Potrebno je bilo vtipkati vse kar so tam in takrat od mene želeli. E-mail naslov? Ok, to je enostavno. Ime bloga? Hmmm? V tisti sekundi? Drugače me ne spustijo naprej?! O čem bi lahko pisala? Po mojem sem takrat celo poskusila z nekimi filmi ipd. …. a na koncu mi je kapnilo in  stvar je celo prijela na besedico HUJŠANJE in nastal je blog www.hujsanje.wordpress.com

Zakaj pa ne blog o hujšanju?! Pa o tem bi lahko veliko pisala, kajne? Če zapišem le desetino tistega, kar poteka v moji glavi na temo hujšanja, mi vsebin ne more zmanjkati, če pa k temu dodam še kaj o športu, zdravi prehrani in kozmetiki, mi gradiva ne more zmanjkati do konca življenja?! Japajade! Priznam, od začetnega zaleta, ko sem nekaj prispevkov zapisala kar v istem popoldnevu in jih nato postopoma objavljala, me je entuzijazem kmalu minil. Le kaj naj še napišem, kar še ni bilo tisočkrat izrečeno, zapisano, narisano in naj bo hkrati zanimivo, malce hudomušno in originalno?! In veselje do pisarjenja o hujšanju me je počasi minevalo. Iz meseca v mesec bolj.

Pa me je le še nekako gnala želja po tem, da izgubim še nekaj odvečnih kilogramov in takšna javna zaveza in pisanje se mi je zdela priročna stvar za motivacijo. In ko sem cilj dosegla je uplahnila še tista zadnja, najmanjša želja po zapisovanju česarkoli povezano s hujšanjem.

Osnove bloganja sem hitro osvojila, znanje pridno uporabljala na svojem osebnem blogu, ki mi je dovoljeval veliko mero kraetivnosti in svobode in kjer sem pisala o vseminsvačem le o hujšanju ne in kmalu začela svoje znanje uporabljati tudi v poslovne marketinške namene in tako odprla nov blog, kot podaljšek spletne strani našega podjetja. In tako …. mah, saj veste; veliko strani, veliko idej, veliko tem in ustrezno temu veliko pisanja.

O, saj se da disciplinirati in vsaj enkrat dnevno nekaj zapisati …. in če ne gre dnevno, naj bo vsaj tedensko … ampak pridejo druge težave, težave, ki potrebujejo kaj več, kot le tipkanje po tipkovnici in takrat se na blogu prične nabirati prah.

Ampak ne, ni bil moj namen, da preneham s pisanjem bloga. Ravno nasprotno! Ponovno ga obujam v življenje.

In tukaj je prišel trenutek resnice. Trenutek, da obelodanim še en razlog zanemarjanja tega mojega blogerskega kotička. Sram. Ja, sram je ta razlog. Nekaj mesecev za tem, ko sem ponosno zapisala, da sem dosegla svoj cilj, ko so vsi glasno hvalili moj dosežek in fit postavo, se je trend obrnil v drugo smer. Veliko dela, nekaj depresije in žlica je ob nočnih urah prepogosto romala v skodelico Nutelle in v moja usta. 1 kg, 2 … 5 ….10 ... in po enem letu sem na istem, kot sem bila nekoč, nekoč pred kakšnimi 3, morda 4 leti, ko sem bila na svoji najvišji točki tehtnične številčnice.

Do tega trenutka sem si zatiskala oči in sama sebe prepričevala, da bom naslednji dan jedla le kvalitetno dobro hrano, si vzela čas za obrok, se ogibala sladicam, belemu kruhu, pizzam in žlicam Nutelle, a minevali so dnevi, tedni, meseci, prazniki takšni in drugačni, tisoč in en izgovor, jaz pa sem uspela pridelati 17kg!

In sedaj je konec s tem! Prišel je trenutek odločitve! Obrnila bom nov list v svojem življenju!

O tem kako in kaj, mojih strahovih, težavah, veselju in še čem pa v naslednjih dneh. Naj omenim le to, da je ura že enajst, jaz pa sem ponosna sama nase – uspelo mi je – danes sem preživela dan brez malih, grdih grehov. Jedla sem normalno, v rednih razporedih (no, ja, razen na kosilo mi ni uspelo iti … a tudi to bom izboljšala), pila dovolj tekočine in jedla le tisto pravo hrano, ki ne vzbuja slabe vesti.

 

Spet o 90 dnevni ločevalni

Spet sem na dieti!

Že vidim, kako nekateri zavijajo z očmi in se zgražajo nad babo neumno, ki teka iz diete v dieto.

Vse skupaj je tako, kot pri bilanci podjetja; ene in iste stvari lahko prikažeš tako ali drugače … in jaz pač rečem, da sem na dieti, a v bistvu je to le tisti pravi način prehranjevanja, ki bi se ga morala držati ves čas svojega življenja, a mi nekako ne uspeva vedno najbolje.

Že od nekdaj mi teža niha …. priznam, včasih celo pretiravam, ko želim tudi prehranjevanje popeljati do same perfekcije in popolnega odrekanja stvarem za katere vem, da so prejkone škodljive (nasičene maščobe, stvari iz bele moke, sladkor …) ali pa želje po vitkem in natreniranem telesu in tako samo sebe discipliniram ter se držim asketskega življenja 3-4 mesece, nato še kakšne 3 mesece teram življenje z občasnimi izleti v pregrehe (kakšna tortica, pizza in podobna “nesnaga” ), ko pa pride mesec September, stres in natrpani urniki, pa povsem pozabim na disciplino in kontrolo. In seveda se ob vsakodnevnih večernih pregrehah, kilogrami kar hitro nakopičijo.

No, in sedaj smo spet tam, ko ni muh.

90 dnevna ločevalna se mi zdi odlična predvsem zato, ker ima luštne recepte in ker je osnovna ideja takšna, da poskrbi za vse vrste ljudi; tiste ki jim paše krompir, tiste ki ljubijo pizze, sladice, čokolade ali tiste, ki ne morejo brez mesa.

Jaz sem ena takšnih, ki jih briga za krompir in riž, meso …hmja, ajde, kakšna riba in piščanec ali puran, če že ni drugega …. trpim pa ob pomanjkanju OH-jev in slatkišev (ok, sladkarij, če želite lepo slovenščino).

In v 90 dnevni ločevalni pravijo naj en dan jem le meso, drugi dan le krompir, tretji pizze in sladkarije, četrti sadje in potem to vajo ponavljam znova in znova naslednjih 90 dni. Vmes naj na vsakih 30 dni vtaknem še po 1 dan posta in uspeh je zagotovljen!

No, jaz pravim, da je uspeh zagotovljen četudi bi dva dni jedel le meso, pa dva dni le zelenjavo in dva dni spet meso itd. …vmes pa na vsakih 7 dni dodal kakšno pizzo in morda post na vsakih 14 dni.

Saj je vseeno, kako razporejaš in kombiniraš …. bistvo je, da ješ tisto kar je zdravo in da si na vsake toliko časa privoščiš tudi tisto za dušo. A izleti za pomiritev duše morajo biti le “praznik”, ki se ne zgodi vsak dan!

No, jaz pač meso raje zamenjam s kakšno skuto ali drugim beljakovinskim izdelkom, krompirjev dan zamenjam s povsem zelenjavnim, “grešnega” dneva ne dam za nič na svetu , sadje izmenjujem z zelenjavo, post pa z lahkoto prakticiram vsak teden in če mi kdaj vseeno ne uspe, se niti ne sekiram.

In uspeva!

Dieta da te kap

Ja, tudi tako lahko shujšaš!

Sem že poskusila. Deluje! Predvsem, če se moraš tako na hitro tik pred kakšnim pomembnim dogodkom znebiti kakšnih dveh ali treh odvečnih kilogramčkov.

Težava je le v tem, da se pripomočkov (beri virusov) ne da kupiti v lekarni ali drugih ustreznih prodajalnah ter da takoj po velepomembnem dogodku za katerega ste se tako nagarali in tako veselo objemali ali posedali školjko, vsi kilogramčki spet hitro priletijo nazaj.

Ta je pa huda!

Ja, res katastrofa, tako dolgo nisem nič pisala na tem blogu, da se tudi gesla za vstop nisem več spomnila.

Si mislite, da sem sanjsko vitka, zdrava, fit in polna energije in se me te diete in nantaziranje o hujšanju sploh več ne dotaknejo?

Ja, ja, lani (ampak govorim lani, lani … no, takole; 3.1.2008) takoj po novoletno božičnem prenajedanju …. no, saj ni bilo tako hudo, če se še dovolj dobro spomnim …., kakorkoli že, lani sem skovala tako, kot nekaj milijonov drugih, inovativen novoletni sklep, da je čas, da neham fafljati in pisariti po spletu, ampak res nekaj ukrenem, torej, sklenila sem, da resnično shujšam.

Z dobrimi 78 kg na grbi, sem se lepo disciplinirala, si ogledala pravila 90 dnevne ločevalne diete, jo malce prilagodila svojim željam, potrebam in okoliščinam, hkrati še malce dvignila nivo svojih športnih aktivnosti in poletje preživela takšna, kot sem si želela.

Niso vsi novoletni sklepi popolna iluzija! Jaz si cilje zadajam tudi na tedenski osnovi, ali pa kar tako sredi leta, ko imam slučajno čas, a prelomnica, ko se leto prevesi v novo, ko je zunaj mraz (čeprav me mraz pravzaprav tudi destrukturira), ko imam končno počitnice, kjer ne pakiram kufrov in si natovorim še kakšen nov ‘neslužbeni’ stres, je idealen (vsaj zame) termin za odločitve.

Danes sem zbrala pogum in ponovno stopila na tehtnico. Ja, saj ni potrebna znanstvena raziskava, da izvem, da sem popustila na celi črti in se zredila, a številke govorijo še bolj kruto, kot si si pripravljen priznati …. in strah pred njimi vedno obstaja.

No, in, se najbrž sprašujete?

Hudiča! Spet sem na 78kg!

In ja, spet imam nov ponovoletni sklep, da ponovim vajo.

Jo-jo efekt? Ma, dajte no, pravljice za majhne otroke in iskanje izgovorov v nekakšnih vplivih, ki jih ne moremo kontrolirati!

Morda pa se moj optimum giblje okrog 80 (saj nisem najbolj majhna in tudi ne mlada dečva) in le fantaziram in težim z neko idealno postavo? No, to mi je nekoč rekel gospod, ki baje vidi prihodnost, a zgodba o tem je vredna kakšnega drugega zapisa. A, jaz se ne dam …. vem, da se počutim mnogo bolje, ko se mi vrh najlonk (ja, ja, elastičnih nogavic) ne zrola okrog pasu, ko me modrc ne tišči in še s prostim očesom vidim rob trakcev spodnjih gat (za tiste, ki ne razumejo še dodatno pojasnilo; da se stranski trakci znajo ‘izgubiti’ v konkretni masi telesnih oblog ) in tako jovo na novo sklenem, da ne bo vsak dan praznik in ne bom vsak dan zmazala še cele tortice, ki je tako njama dobra in si privoščila še kakšne njoke ali pico.

Mogoče bi pa končno morala takšne sklepe in cilje tudi zapisati v svoj planer?! Bi se jih potem bolj držala in bi proti koncu leta ne spet popolnoma popustila in se predala malodušju?

Poglej jo ubogo revo!

Pri nas nismo navdušenci tipičnega dopustovanja, kjer se pod počitnicami predstavlja ležanje na plaži, kakšna partija taroka, pivce zraven pa še kakšni čevapi ali v boljši verziji vsaj sveža riba.

Že davno tega smo sklenili, da bomo poskušali dopust urediti tako, da raziskujemo nove kraje. Če bodo finance in okoliščine dovoljevale, bomo spoznavali kakšne bolj oddaljene kraje in bodo počitnice daljše in če ne, jo lahko mahnemo tudi na kolesarsko raziskovanje lepot naše Slovenije.

In tako smo lani spoznavali lepote Provanse, letos smo imeli možnost vandranja po Ameriki za naslednje leto pa sanje in želje ostajajo še zaprte v skrinjici želja.

A čeprav se potovanjem ne želimo odreči in je to motiv, ki nas vse žene skozi celo leto, si tudi mi zaželimo tistega tipičnega lenarjenja, ko ne misliš na nič drugega, kot na tisto veliko vročo kuglo na nebu, ki svoje žarke razpreda po vročih in zagorelih telesih, ki se na plaži obračajo, kot pečenke na ražnju.

Vsako poletje si na koncu počitnic privoščimo še teden poležavanja. Zadnjih 10 in celo več let je to teden izležavanja na plaži nam izredno ljubega Lignana. Tudi letos je bilo enako, razlika med vsakoletnim dopustovanjem je le v lokaciji in velikosti našega najetega domovanja. Zadnja leta s seboj vzamemo tudi Jakovo sestrično, s katero se Jaka odlično ujame. Otroci rastejo in postajajo vse bolj samostojni, s tem pa se sprošča tudi čas, ki ostaja nama s Tomažem.

Že lani sva se občasno zjutraj odpravila na jutranji tek po peščeni plaži, letos pa s tem nadaljevala še malce bolj resno. Ker je tek po peščeni plaži lep le na filmih, v resnici pa je to zaradi vdiranja ena sama muka in trpljenje, sva letos plažo zamenjala za park. Vsako jutro, brez izjeme, sva mulca pubertetniška pustila naj kar prespita najlepše dele dneva, midva sva si raje nataknila tekaške copate, vsak svoj i-pod na ušesa in se podala v družbo še nekaj podobno mislečih “norcev”.

Nekega dne je pred nama teklo dekle opremljeno v zelo kratke športne hlače in tekaško majico brez rokavov. Izpod teh nekaj kvadratnih centimetrov blaga pa je gledalo kup kosti. Okostnjak, ki teče! Prisežem, ravno tako se je tole videlo! Uboga reva anoreksična, sva ugotavljala kasneje na najinem tipičnem potekaškem obredu pitja kavice. Še dobro, da se sploh še drži na nogah! Le kaj jo je tako uničilo?! Eno samo usmiljenje in obžalovanje za revo naju je bilo. Ob tem pa sem razmišljala, da se ob drugem nasprotnem ekstremu ljudje večkrat zgražamo, kot da bi človeka pomilovali ali mu skušali pomagati.

Ko vidimo posušeno, suho in upadlo osebo, se nam smili, bi ji morda celo želeli pomagati in se skorajda vsi zavedamo, da ima kup psihičnih težav, ki jih rešuje skozi nepravi način odnosa do hrane, a ko vidimo debelo, rdečelično in okorno osebo, se zgražamo nad njeno lenobo in neodgovornost do svojega telesa. A konec koncev, kaj nista to dva konca enakih težav, ki jih različni ljudje “rešujejo” na različne načine?

In zdaj?

Že dolgo nisem pisala o Šmarni gori …. no, itak že dolgo sploh ničesar nisem napisala. Počitnice niso čas za hujšanje … in itak me je veselje do pisanja o hujšanju minilo, čim sem dosegla zadani si cilj. Lepše je pisati o težavah in problemih hujšanja, ko se spopadaš z njimi, kot potem, ko dosežeš zadano in zapisuješ le še nekakšne spomine.

Jaz zagotovo bistveno bolj uživam v sami poti k cilju, dosežku, kot takrat, ko ga dosežem. Pridem do cilja, se veselim trenutek dva, mi je všeč, ko ljudje opazijo spremembo v videzu …. nato pa se na stanje navadim … in … nič, dolgčas.

Ravno v tem tiči največja nevarnost. Če ni več izziva, se sčasoma predam lenobnosti, pozabim na disciplino, uživam v majhnih pregrehah in kilogrami se znajo počasi nabrati nazaj. Ne prav na hitro … tako potiho, zelo, zelo počasi.

12 kilogramov sem odložila. Krasno, uspeh, ponos, veselje, dobro počutje …. a v udobju počitniške ležernosti so se trije kilogrami pritlehno pritihotapili nazaj.

Nič, v roke se bo potrebno prijeti in jih ovreči še preden se jih nabere še kaj več!

Težave v vesolju?

Spet sem tam, kot vedno ….. v tipičnem vsakdanjem življenju. Življenju polnem obremenitev, letanja iz enega konca na drugega, želje da bi lahko postorila milijon in sto tisoč opravil, tekanja od funkcije mame, žene, hčere, odgovornega starša z obveznostmi v šoli (ki sem si jih BTW naložila sama in jih bom z vse večjo težavo vseeno izpeljala do konca – kar je še 2 šolski leti), prijatelja, šefa, sodelavca, delavca, samostojne ženske, ki bi želela uživati, se izobraževati, potovati, brati, se izobraževati ….

Ne vem ali je to povezano z vzgojo, z geni, morda s tem, da sem tehtnica po horoskopu, a ne glede na to od kje izvira, sem tip človeka, ki izredno niha v razpoloženju. Načeloma sem na zunaj vedno nasmejana, optimistična in neobremenjena oseba. Tudi doma, kjer sem jaz res najbolj JAZ, me situacije le redko iztirijo.

Medtem go Moj benti že ob napačno odloženem časopisu, mene ne bo iztirilo niti to, da se mulc že petič izmišljuje kaj bi jedel, razbije najbolj dragoceno vazo, prinese cvek iz šole ali pa moj popraska avto ….. So what?!

A če prav pomislim bi bilo morda bolje, da bi podobno, kot Moj bila hodeča jamrajoča stvar, ki bi jo že od daleč poslušali in vedeli, da se tole ne bo najbolje končalo , kot da se v meni vedno pooooočaaaasi, delček za delčkom, nabira neka negativna energija.

Moja velika novoletna odločitev je bila, da se “vzamem k sebi” in začnem skrbeti prvenstveno zase, začnem kuhati jedi, ki jih bom jedla sama (ne le tisto, kar želijo ostali člani naše družine), začnem razmišljati o stvareh, ki se mi vedno zdijo postranskega pomena (kaj bom jedla v tistem dnevu je zame še vedno ena najmanj pomembnih stvari) in vse to počasi vnesem v svoj normalen urnik.

Držala sem dovolj dolgo, da sem dosegla zadani cilj, vendar ne dovolj dolgo, da bi mi ritem zlezel tudi pod kožo.

Pa so prišli naporni dnevi, nekaj psihičnih pritiskov … sklepi o skrbi za samo sebe so splavali po vodi.

Danes sem glede urnika povsem na istem, kot sem bila pred letom dni, letam od doma do šole od tamalga, v službo, na sestanke, na kakšna svoja popoldanska šolanja, pobiram tamalga na treningih, kuham večerje (seveda takšne za ostale člane), pomivam posodo, pospravljam po stanovanju, pišem blog ….. in pozabljam nase. Za zajtrk med hitenjem vzamem v roke kar koli že … piškot, toast, ki ga tamal ni pojedel, kos kruha, banano …. za kosilo ni časa, meljem kakšne mandeljne, konzervo tune …. zvečer pa sem sestradano lačna in pojem seveda tisto, kar je Mali …. on pa itak je brokoli ….. (pajade) …. ves junk tega sveta

Rezultat? Ne, ni še hudo, ampak trend je v napačni smeri in točno vem kam pelje ta cesta!

Zakaj HUJŠANJE?

Čeprav sem že v glavi bloga zapisala, da nisem strokovnjak za hujšanj in da je moje pisanje le bluzenje ženske zrelih let (jao, zapisala sem “zrelih let” …. slabša se mi ), se mi zdi, da ne bo prav nič odveč, če tokrat to še enkrat ponovim.

Na tej strani ne boste našli strokovnih nasvetov o hujšanju. Tudi nasvetov v stilu Cosmopolitana “How to loose weight in 5 days” ne iščite, če pa iščete razmišljanje povprečno “obložene”, povprečno lene (no, ne ravno .. pravijo, da sem hiperaktivna …) …ok, povprečno telovadno aktivne, babe, ki se s hujšanjem in dietami ubada približno toliko, kot se tiste bejbe iz Seksa v mestu ukvarjajo z moškimi, potem ste na pravi strani!

Hmja, res je, da ime označi lastnika in tako, kot sem jaz blejila ob srečanju z Zlobo, ki s tem pojmom nimam skupnega niti repka od Z, se lahko nekdo ob srečanju z mano sprašuje o tem, le kaj me je navedlo k pisanju bloga, ki nosi v naslovu besedo HUJŠANJE. Nisem niti blazno debela, niti nimam zametkov anoreksije ali bulimije, s športom se ukvarjam …. ja, ja, …. se ukvarjam …. in pika. Ne morem zapisati: se ukvarjam redno … ali se ukvarjam aktivno … ali rada ….. se pač UKVARJAM … včasih manj, včasih več. Rada imam sadje, zelenjavo, še raje sladoled in pizze …. a, vendar dragi moji, vse v mejah normale … no, več ali manj …. imam prebliske, ko me zapelje predaleč

stran z imenom hujšanje v domeni je nastala naključno. Kot blogovski preizkus … test pri odpiranju novih obzorij. WordPress je zahteval besedico, ki sem jo morala v tistem trenutku vnesti pred .wordpress.com Kaj naj vpišem?? Hitro, hitro, Saša, ker se s z odločanjem itak nikoli nimaš želje predolgo odločati! Ker je blog Sasagercar.com že obstajal (ja, ja, valjda jaz sem ga pisala ) in ker sem malo mahnjena na marketing … sem poskusila s Hujsanje.

V naslednjih dneh je sledil popoln šok. Po prijavi na Najdi.si , je sledil naval obiskovalcev. In jaz ne bi bila jaz, če tega ne bi tega izkoristila.

Se sprašujete kako?

• Vsake toliko časa se prisilim, da svoje misli usmerim v hujšanje, napišem kakšno “pametno” in s tem vadim svoje pisanje. To zagotovo ne škodi. Več ko pišem, bolje mi bo šlo.
• Če se javno zavežem, da bom shujšala si dodam moralno zavezo in imam od tega celo korist pri konkretnem predmetu pisanja
• Na tej strani imam v primerjavi z ostalimi blogi, ki jih pišem, največ obiska. Hujšanje očitno vleče, čeprav moram priznati, da me včasih peče vest, da pišem krneki. Ampak, saj nobenemu ni potrebno ostati na strani. Če komu kaj ni všeč naj gre drugam. Najbolje na blog , ki ga pišem zaradi promocije in PR-a enega od podjetij, ki jih vodim. Torej to stran uporabim zato, da brezplačno “oglašujem” sebe in podjetje, ki na trgu ŠE ni razpoznavno.
• In nenazadnje; s pisanjem tega bloga se učim. Učim o marketingu, PR-u, o urejanju spletnih strani, o analitiki obiskovnja blogov, kaj vleče, kaj ne … kakšne besede uporabljati, kdaj kaj obarvati, kam postavljati linke …. Prav pri tem se učim lažje in več, kot pri ostalih dveh, saj je ta vpet v WordPressovo okolje, medtem ko sta ostala dva samostojna. In kot član WordPressove skupine dobim kdaj pa kdaj kakšen namig in nasvet, ki mi koristi. Saj sem poskušala pisati tudi pri ednevniku (ki po administrativni plati deluje povsem drugače), vendar je treba v življenju početi še kaj drugega, kot blogati, kajne?

Zaveza bloga

Kar nekaj časa je minilo od mojega zadnjega pisanja. Hmja, res sem ta blog pisala kot nekakšen samomotivacijski izziv sami sebi, da bi se disciplinirala, če že zaradi drugega ne, potem vsaj zaradi pritiska “javnosti”. Navideznega pritiska, seveda. Tistega, ki si ga ustvarimo v svojih glavah, saj se mi je zdelo zavezujoče, če na blogu, ki ga dnevno poklika (koliko od tega jih bere, ne vem) vsaj 300 ljudi, objavim svoje ime, svojo sliko ter zavezo, da bom shujšala, spremenila navade, telovadila, jedla zdravo hrano …, potem pa o tem le flancarim in razglabljam, a v resnici sem vsak mesec za kakšno kilo težja.

Res je, kakšno leto sem rabila, da sem se resnično spopadla s svojimi demoni, ko pa je padla odločitev, je bilo izvajanje enostavno.

In ko sem prišla na cilj …no, ja … kje sploh je cilj …. no, ko sem prišla do stopnje, ki me zadovoljuje, sem izgubila tudi motiv za pisanje bloga.

Ne bom prenehala s pisanjem, saj s “hujšanjem” nisem prenehala. Še dolga pot me čaka, kajti moje prehranjevalne navade še vedno niso NAVADE, ampak nekaj, kar opravljam zavestno in z močno disciplino. Dokler je to posledica odrekanja in razmišljanja, nismo na cilju!