Kako zdravje? Ahja … bolj tako

Na pa sem prišla do idealne teže!
Sicer ne ravno na tak način, kot sem želela, a sedaj si res lahko nataknem tiste kavbojke, ki že nekaj let za gušt visijo v moji omari.
Takole je bilo; lani septembra sem resno poprijela za zdrav in pravilen način življenja. Ukvarjala sem se s športom in 3x tedensko zjutraj obiskovala fitnes pod nadzorom osebnega trenerja, 1x tedensko zvečer igrala tenis … tudi tukaj sem si našla trenerja, saj sem bila popoln začetnik, ob vikendih pa hodila na Šmarno ali na kakšne druge sprehode. Telo se mi je začelo oblikovati, a kilogramčki od začetka niso želeli kopneti. Pa sem sklenila spremeniti tudi prehrano in oktobra iz jedilnika umaknila vse bele pregrehe. Moj jedilnik je pretežno sestavljala zelenjava, sadje, od hidratov pa kakšni ovseni kosmiči, črn kruh in le redke redke ‘pregrehe’. To je tisto … saj veste, ko ti zapaše pizza ali kakšna dobra lasagna, štrudl iz babičine pečice itd. Kilogrami so se začeli topiti in v obdobju 10 mesecev sem jih izgubila 13. Potem pa se je čez poletje zadeva ustavila. Nič hudega, sem si mislila, saj se počutim krasno in s takšnim načinom življenja, bodo kilogrami zagotovo še malce skopneli. Če v dveh letih pa v dveh letih.

Pa je prišel nesrečni avgust, ko sem po precej stresnem obdobju v službi in ustreznem črvičenju po želodcu, dobila še bolečino v zobeh.
Odhod k zobozdravniku, zaprta vrata, kajti zobozdravnik si je v tem času privoščil dolge počitnice, je botrovalo temu, da sem poiskala pomoč pri socialcih. Ahja, ti so me odpravili z opombo, da imam vnete dlesni, jaz pa domov pod deko celit rane.
Po petih dneh mučenja so mi našli drugega zobozdravnika, ki me je cepil za dokaj visoko ceno in mi predpisal konjsko dozo antibiotikov. Baje je bilo že hudo.

Antibiotiki pa so bili za moje takrat že dokaj izmučeno telo in dušo, le kaplja čez rob.
Driska, dehidracija, izguba apetita, napadi tresavice, uničeno črevesje, želodec … drastične diete, 5 tednov nespečnosti …. just name it!

Jah, po več kot dveh mesecih se še vedno sestavljam in ob srečanju z znanci, ki se ne morejo načuditi moji vitki postavi, povem, da je izguba dodatnih 7kg v enem samem tednu … ki pa jih kasneje nisem več pridobila … bil eden redkih dobrih končnih stranskih učinkov moje bolezni.
Dober učinek je morda tudi “črta”, ki sem jo v teh tednih potegnila pod moje načrte in plane ter drugačno razmišljanje o življenju in njegovih radostih nasploh.

Ob priliki pa kaj več o takšni in drugačni prehrani o kateri sem v tem obdobju izvedela precej.

Dnevnik hujšanja

Mah, spet uporabljam napačno terminologijo, a nekako mi je beseda “hujšanje” blizu, čeprav z njo ne mislim ravno tega, da jem korenček in tri grahke na dan, ampak pomeni predvsem uravnoteženo in zmerno (in seveda dobro okusno in všečno) prehranjevanje, pospremljeno s konkretno dozo miganja.

Danes, po skoraj 7 mesecih “hujšanja” (saj veste kaj mislim ) sem se spomnila na prve dni, na tiste prve korake, tiste najtežje, ko v glavi nekako že skleneš, da boš TO naredil, a še preden dobro dvigneš nogo, tvoj korak že zavije povsem v drugo smer.

Naj najprej povem konec zgodbe, da tistim najbolj nestrpnim ne bo potrebno scrollati (saj se tako reče, kajne?) po prispevku navzdol. Torej konec je tak, da sem v 7 mesecih izgubila 13 kg, da sem fit, zadovoljna, še vedno telovadim, hodim 3x tedensko v fitnes, 1x tedensko na tenis in če je le vreme vsako soboto in nedeljo na Šmarno … pa še kakšen šport se najde v času lepega vremena, jem po istem principu, kot sem zastavila na začetku in čeprav bi bila prav vesela izgube še kakšnega dodatnega kilograma, dveh … ah, no, povejmo po pravici, 5 kg …, se prav nič ne sekiram, da sem zadnje 3 mesece na povsem isti kilaži.

In danes sem razmišljala o tistem prvem koraku. Kako je bil narejen, kako težko sem podplate dvignila od tal in kaj mi je pomagalo.

O tem, kako me je prijatelj “prizemljil”, me deprimiral in spodbudil … no, ja … dal bolj brco v rit, da sem resno začela razmišljati o akciji, sem že pisala, a od tistega trenutka pa do tistega prvega koraka je minilo nekaj hudih možganskih ognjemetov, utripov srca in potem odločitev:”Let’s do it baby!” Ves dan frustracij, kislega obraza, pred spanjem pa obveznega posega v mamljivi kozarec napolnjen z neznansko dišečo mi Nutello. Ne vem v katerem delu noči ali najbrž kar jutra, je padla odločitev, da iz svojega jedilnika izločim vse pregrehe. Žlice Nutelle itak, tortice, ki so se v zadnjem času znašle prepogosto pred mano …no, le začasno pred mano, kaj hitro pa že V meni, odpadejo, nadomestki za kosilo, kot so topli sendviči pri Meti obvezno stran, nič testenin, pic, čim manj kruha in krompirja pa tudi testenine in rižote raje zamenjati za zelenjavo, razne solate, ribe in meso (ah, tega niti ne maram preveč) na žaru.

OK, to itaq vem že sto hrvaških let, a vraga, ko vsak naslednji dan spet zadiši pica, njoki s sirom, ko po napornem dnevu brez hrane, zvečer vse ostanke Jakove večerje, strastno pomažem s konkretno dozo belega kruha, na koncu pa se pocrkljam še s kakšno sladico! Tisto posebno jutro v začetku novembra sem sklenila, da bom pisala dnevnik svojega prehranjevanja in gibanja. In to ne v nek svoj pomečkan majhen blokec in ne le tiste glavne obroke in številko, ki se mi je tisto jutro prikazala na tehtnici (kar sem pogosto rada počela, ko sem bila že ‘ufurana’ v dieto), tokrat sem sklenila, da bom vsak večer … upala sem, da namesto kroženja okrog kozarca Nutelle, sedla pred računalnik in na tale svoj blog zapisala prispevek o vsem kar se mi je dogajalo v zvezi mojega psihofizičnega stanja povezanega s hujšanjem.

Vse bom zapisala, sem si rekla! Od oreščka, ki sem ga vrgla v usta, ko sem hitela iz enega sestanka na drugega, do lučke, ki sem jo kupila na bencinski črpalki, švicanja na tekaču, preklinjanja (ja, ja, le v mislih) in občutkov ob pogledu na številko na tehtnici. Iskreno, odkrito, brez olepšav in predvsem vsakodnevno.

In točno ta sklep in občutek, da naj bi zvečer stala ‘gola’ pred potencialnimi bralci tega bloga, so mi pomagali stisniti zobe in se upreti skušnjavam. In ko je minil prvi dan, se je v drugem “stopalo že lažje odlepilo od tal”, v tretjem še lažje, potem pa je stvar stekla, kot namazana. Danes Nutelle, tortic, kruha in njokov prav nič ne pogrešam, a po drugi strani, ko se z družbo znajdem v pizzeriji, bom brez občutka slabe vesti naročila slastno in hrustljavo pizzo.

Novi sklepi??!

Že od začetka novembra sem “pridna” in tudi tile prazniki me niso uničili …. no, vsaj ne prav hudo ….. v bistvu sem malce grešila, ampak le toliko, da moja kilaža v zadnjem tednu ni prav nič padla, a se tudi dvignila ni, kar pa me povsem zadovoljuje.

Tako ali tako pa tokrat razmišljam povsem drugače, kot sem vse do sedaj. Odkar hodim v fitnes, kjer se okrog mene tare starejših ljudi, ki izgledajo bolje, kot večina dvajsetletnic, razmišljam predvsem še o tem, da želim tudi jaz pri 60+ izgledati prav tako, kot oni. Želim biti fit, zdrava, poskočna …. skratka polna energije.

In v ta namen sem za naše naslednje predavanje, ki ga organiziramo v okviru Vetra, izbrala ravno tematiko na račun zdravega in pravilnega prehranjevanja. Predavala bo moja prijateljica Bronja, ki pri svojih …. (hmmm, saj ne vem točno koliko jih šteje, ampak gospa ima že dva samostojna odrasla otroka in za sabo uspešno kariero podjetnice, ko že vrsto let vodi podjetje, ki se ukvarja s prodajo izdelkov, ki pomagajo ljudem z diabetesom) … izgleda hudičevo dobro.

Kdo bi lahko bolje povedal kaj nam grozi, če se prehranjujemo napačno in nam na začetku leta, ko smo polni zagona in novih načrtov, dal boljši vzgon za dosego le teh. Če imate čas, če vas zadeva vsaj malce zanima, bom vesela, če se nam pridružite!

Besede, besede, besede

Kar se hrane tiče, me je pamet srečala relativno pozno … šele v začetku novembra, sem rekla “Dost je tega!”, kar se pa miganja tiče, sem bila pa “pridna” že prej, pravzaprav glede ukvarjanja s športom nimam nikoli težav, že veliko let s Tomažem redno (hitro) hodiva na Šmarno goro, občasno tečem, v letošnjem poletju pa sem miganju dodala še tečaj tenisa. Vsak teden ura in pol skakanja za rumeno žogico, me je že precej razmigala, ko pa me je v roke dobila prijateljica in me začela pregovarjati za fitnes, sem podlegla še temu.

In od septembra dalje moj tipičen teden izgleda takole: ponedeljek fitnes na “mučilnih” kardio napravah, v torek zabušavam in celim športne rane prejšnjega dne, sreda fitnes s trenerjem, četrtek tenis, petek fitnes s trenerjem, v soboto in nedeljo pa skok … ok, dva skoka na Šmarno.

Telovaditi mi ni težko, pravzaprav v športu uživam, pri vsem tem me moti le to, da mi jemlje čas, ki ga je vedno premalo, a izjemen zalet dobim pri spodbudnih besedah in pohvali. Moj učitelj tenisa itak hvali že samo, da žogica poleti preko mreže in čeprav mi je na momente smešno, ko za vsak zamah vzlika “Bravo!”, moram priznati, da bi brez tega lopar že davno obležal v kotu naše ropotarnice in bi me tenis videl le še takrat, ko bi iz treninga pobirala našega sina. A veliko bolj vredna mi je hvala trenerja na fitnesu.

Na fitnes sem se spravila s težavo. Na prigovarjanje prijateljice, ki je želela, da bi si trenerja najeli skupaj in skupaj odhajali na treninge in se na ta način spodbujali, sem sprva le zmajevala z glavo. Le kam naj vtaknem še to aktivnost? Vožnja sem in tja, tušing, preoblačenje in telovadba in vse to krat 3,kam, kako??! Pa smo zadevo pokombinirali in zoptimizirali tako, da se je tudi to nekako stlačilo v urnik in pri tem celo ohranilo nasmeške na obrazih mojih dragih. Po slabih treh mesecih je prijateljici rahlo zmanjkalo zagona (ali pa časa), jaz pa še vedno stiskam zobe in redno preživljam tri tedenska jutra v švic prostoru.

In zadnji ponedeljek, ko sem vsa mokra tekla na tekaču, za moj hrbet prileti najin trener rekoč, da me opazuje, čeprav tistega dne nisva imela skupnega treninga in da mi mora čestitati za trdno voljo in upornost. Nič posebnega, a besede so mi dale zalet za naslednjih nekaj dcl švica in veselo poskakovanje še na naslednjih nekaj treningih.

Spodbudne besede so prava stvar, kaj pa tiste druge, tiste kritične?

Ste že slišali kdaj koga, ki vam je rekel, da izgledati iztrošeno, utrujeno ali da ste se zredili? No, meni je čitega vina nalil moj prijatelj. Jah, itak ne špara jezika, a ko mi je v preteklosti npr. omenjal, da kapa, ki sem jo nosila, ni višek modne usklajenosti, sem kapo odvrgla in občutek nelagodja je minil, zadnjič pa me je gledal, kot bi padla iz lune, nato pa počasi, kot bi rezal z nožem vprašal: “A si se ti slučajno zredila?” Ja, no, valjda … očitno se pa le opazi (hmja, le kako se ne bi, a do takrat sem si zatiskala oči) in ko je še nadaljeval z: “Ja, in to kar močno! Pa kaj pa delaš, ženska?”, sem se zgrbila v najmanjšo kepo na svetu … ah, ja, najraje bi se pokrila čez glavo in odšla nekam daleč stran.

Tisti dan je minil …. ah, kaj vem kako … bila sem nataknjena, depresivna … grozna. In naslednji dan tudi. In najbrž še nekaj naslednjih. Potem pa je bilo tega dovolj, pobrala sem se in …. ja, že en mesec bo naokoli in jaz sem športu dodala še krožnik, na katerem ni več sladic, kruha, krompirja in testenin.

Torej tudi takšne besede pomagajo. Le, da takšne najprej zabijejo, nato pa dvignejo do neba in še višje. Pa kje je hodil ta prijatelj, da mi ni kaj takšnega zabrusil že kakšnih 5kg nazaj?

 

Prvi teden bo počasi okrog

Gre! To je bistvo.

Sploh ni težko in ne vem zakaj sem rabila toliko časa, da sem končno sklenila temu narediti konec?!

Pred kakšnima dvema letoma, ali celo malo več, sem shujšala na nivo, ki mi je odgovarjal. Super sem se počutila, kupovala oblačila, ki so mi bila všeč, bila poskočna, hitra in polna energije. Težava pri hujšanju je ta, da čeprav nekako misliš, da si se navzel novih navad, le te še vedno niso v tebi, dokler v tebi še vedno tli želja po slastni blejski kremšniti ali kosu toplega sirovega bureka!

No, v takšni fazi sem bila jaz! Lahko se discipliniram na nivo, ko lahko ves mesec jem le navadno travo, vendar pa nastane težava takoj, ko s tem prenehaš. Kaj potem? Jesti normalno? Kaj je normalno?

V trenutku, ko spremeniš ustaljeni ritem pa naj bo to le ena pizza na teden več ali kremšnita le ob obiskih tete na Bledu, se trend prikaza številk na tehtnici obrne v drugo smer. In čeprav drugi niso opazili in so me še vedno hvalili, češ kako suha sem, sem jaz takoj vedela in čutila, da gredo stvari tja kamor ne bi smele. In da bi bila stvar še hujša, naenkrat postane vsak dan “praznik” …. vsak dan bi jedla le tisto, kar imam najraje in je najhitreje pripravljeno in vsak dan znova si pred spanjem obljubljam, da bo naslednji dan drugače.

In več kg ko pridobivaš, huje divja v tebi in slabše se počutiš … in seveda večkrat posegaš z žlico v kozarec z Nutello. In veste kdaj je najbolj hudo? Takrat, ko poješ vso Nutello, ki si jo hranil za palačinke za otroke in greš naslednje jutro s slabo vestjo po novo, ki jo še malo načneš, da se ne bi opazilo, da je bila prejšnja povsem izpraznjena.

In to se ne neha!

Odvisnost? Vsekakor.

That’s it! Dost imam!

Že dolgo se nisem oglasila. Razlogov je več.

Eden poglavitnih je ta, da je bil ta blog odprt zgolj naključno. Z namenom naučiti se kaj več o uporabi bloga. Ja, ko sem prvič začela z bloganjem (ali kakorkoli se že reče pisanju po nekakšni osebni spletni strani), o tem nisem imela blage veze. Nisem vedela kaj je blog, kako naj z njim delam, kaj se piše, kako se z njim dela ….. skratka en veliki nič.

Prijatelji od prijatelja so mi ponudili pomoč (ja, zastonj ni danes nič …in tako sem za to pomoč seveda plačala) in mi nastavili blog na moji lastni domeni, a ker je tam bilo potem potrebno za vsako uslugo tudi dodatno odpirati denarnico, se je Saša odločila sama raziskati ta svet blogerski in se tudi nekaj novega naučiti. WordPressova domačija je bila takrat najbolj logičen korak, kamor me je zapeljal stric Google in takoj sem se pustila zapeljati v vode raziskovanja. A preden sem lahko raziskala kako so blog uredili na WordPressu, se je bilo treba v to skupino prijaviti. Potrebno je bilo vtipkati vse kar so tam in takrat od mene želeli. E-mail naslov? Ok, to je enostavno. Ime bloga? Hmmm? V tisti sekundi? Drugače me ne spustijo naprej?! O čem bi lahko pisala? Po mojem sem takrat celo poskusila z nekimi filmi ipd. …. a na koncu mi je kapnilo in  stvar je celo prijela na besedico HUJŠANJE in nastal je blog www.hujsanje.wordpress.com

Zakaj pa ne blog o hujšanju?! Pa o tem bi lahko veliko pisala, kajne? Če zapišem le desetino tistega, kar poteka v moji glavi na temo hujšanja, mi vsebin ne more zmanjkati, če pa k temu dodam še kaj o športu, zdravi prehrani in kozmetiki, mi gradiva ne more zmanjkati do konca življenja?! Japajade! Priznam, od začetnega zaleta, ko sem nekaj prispevkov zapisala kar v istem popoldnevu in jih nato postopoma objavljala, me je entuzijazem kmalu minil. Le kaj naj še napišem, kar še ni bilo tisočkrat izrečeno, zapisano, narisano in naj bo hkrati zanimivo, malce hudomušno in originalno?! In veselje do pisarjenja o hujšanju me je počasi minevalo. Iz meseca v mesec bolj.

Pa me je le še nekako gnala želja po tem, da izgubim še nekaj odvečnih kilogramov in takšna javna zaveza in pisanje se mi je zdela priročna stvar za motivacijo. In ko sem cilj dosegla je uplahnila še tista zadnja, najmanjša želja po zapisovanju česarkoli povezano s hujšanjem.

Osnove bloganja sem hitro osvojila, znanje pridno uporabljala na svojem osebnem blogu, ki mi je dovoljeval veliko mero kraetivnosti in svobode in kjer sem pisala o vseminsvačem le o hujšanju ne in kmalu začela svoje znanje uporabljati tudi v poslovne marketinške namene in tako odprla nov blog, kot podaljšek spletne strani našega podjetja. In tako …. mah, saj veste; veliko strani, veliko idej, veliko tem in ustrezno temu veliko pisanja.

O, saj se da disciplinirati in vsaj enkrat dnevno nekaj zapisati …. in če ne gre dnevno, naj bo vsaj tedensko … ampak pridejo druge težave, težave, ki potrebujejo kaj več, kot le tipkanje po tipkovnici in takrat se na blogu prične nabirati prah.

Ampak ne, ni bil moj namen, da preneham s pisanjem bloga. Ravno nasprotno! Ponovno ga obujam v življenje.

In tukaj je prišel trenutek resnice. Trenutek, da obelodanim še en razlog zanemarjanja tega mojega blogerskega kotička. Sram. Ja, sram je ta razlog. Nekaj mesecev za tem, ko sem ponosno zapisala, da sem dosegla svoj cilj, ko so vsi glasno hvalili moj dosežek in fit postavo, se je trend obrnil v drugo smer. Veliko dela, nekaj depresije in žlica je ob nočnih urah prepogosto romala v skodelico Nutelle in v moja usta. 1 kg, 2 … 5 ….10 ... in po enem letu sem na istem, kot sem bila nekoč, nekoč pred kakšnimi 3, morda 4 leti, ko sem bila na svoji najvišji točki tehtnične številčnice.

Do tega trenutka sem si zatiskala oči in sama sebe prepričevala, da bom naslednji dan jedla le kvalitetno dobro hrano, si vzela čas za obrok, se ogibala sladicam, belemu kruhu, pizzam in žlicam Nutelle, a minevali so dnevi, tedni, meseci, prazniki takšni in drugačni, tisoč in en izgovor, jaz pa sem uspela pridelati 17kg!

In sedaj je konec s tem! Prišel je trenutek odločitve! Obrnila bom nov list v svojem življenju!

O tem kako in kaj, mojih strahovih, težavah, veselju in še čem pa v naslednjih dneh. Naj omenim le to, da je ura že enajst, jaz pa sem ponosna sama nase – uspelo mi je – danes sem preživela dan brez malih, grdih grehov. Jedla sem normalno, v rednih razporedih (no, ja, razen na kosilo mi ni uspelo iti … a tudi to bom izboljšala), pila dovolj tekočine in jedla le tisto pravo hrano, ki ne vzbuja slabe vesti.

 

Spet o 90 dnevni ločevalni

Spet sem na dieti!

Že vidim, kako nekateri zavijajo z očmi in se zgražajo nad babo neumno, ki teka iz diete v dieto.

Vse skupaj je tako, kot pri bilanci podjetja; ene in iste stvari lahko prikažeš tako ali drugače … in jaz pač rečem, da sem na dieti, a v bistvu je to le tisti pravi način prehranjevanja, ki bi se ga morala držati ves čas svojega življenja, a mi nekako ne uspeva vedno najbolje.

Že od nekdaj mi teža niha …. priznam, včasih celo pretiravam, ko želim tudi prehranjevanje popeljati do same perfekcije in popolnega odrekanja stvarem za katere vem, da so prejkone škodljive (nasičene maščobe, stvari iz bele moke, sladkor …) ali pa želje po vitkem in natreniranem telesu in tako samo sebe discipliniram ter se držim asketskega življenja 3-4 mesece, nato še kakšne 3 mesece teram življenje z občasnimi izleti v pregrehe (kakšna tortica, pizza in podobna “nesnaga” ), ko pa pride mesec September, stres in natrpani urniki, pa povsem pozabim na disciplino in kontrolo. In seveda se ob vsakodnevnih večernih pregrehah, kilogrami kar hitro nakopičijo.

No, in sedaj smo spet tam, ko ni muh.

90 dnevna ločevalna se mi zdi odlična predvsem zato, ker ima luštne recepte in ker je osnovna ideja takšna, da poskrbi za vse vrste ljudi; tiste ki jim paše krompir, tiste ki ljubijo pizze, sladice, čokolade ali tiste, ki ne morejo brez mesa.

Jaz sem ena takšnih, ki jih briga za krompir in riž, meso …hmja, ajde, kakšna riba in piščanec ali puran, če že ni drugega …. trpim pa ob pomanjkanju OH-jev in slatkišev (ok, sladkarij, če želite lepo slovenščino).

In v 90 dnevni ločevalni pravijo naj en dan jem le meso, drugi dan le krompir, tretji pizze in sladkarije, četrti sadje in potem to vajo ponavljam znova in znova naslednjih 90 dni. Vmes naj na vsakih 30 dni vtaknem še po 1 dan posta in uspeh je zagotovljen!

No, jaz pravim, da je uspeh zagotovljen četudi bi dva dni jedel le meso, pa dva dni le zelenjavo in dva dni spet meso itd. …vmes pa na vsakih 7 dni dodal kakšno pizzo in morda post na vsakih 14 dni.

Saj je vseeno, kako razporejaš in kombiniraš …. bistvo je, da ješ tisto kar je zdravo in da si na vsake toliko časa privoščiš tudi tisto za dušo. A izleti za pomiritev duše morajo biti le “praznik”, ki se ne zgodi vsak dan!

No, jaz pač meso raje zamenjam s kakšno skuto ali drugim beljakovinskim izdelkom, krompirjev dan zamenjam s povsem zelenjavnim, “grešnega” dneva ne dam za nič na svetu , sadje izmenjujem z zelenjavo, post pa z lahkoto prakticiram vsak teden in če mi kdaj vseeno ne uspe, se niti ne sekiram.

In uspeva!

Dieta da te kap

Ja, tudi tako lahko shujšaš!

Sem že poskusila. Deluje! Predvsem, če se moraš tako na hitro tik pred kakšnim pomembnim dogodkom znebiti kakšnih dveh ali treh odvečnih kilogramčkov.

Težava je le v tem, da se pripomočkov (beri virusov) ne da kupiti v lekarni ali drugih ustreznih prodajalnah ter da takoj po velepomembnem dogodku za katerega ste se tako nagarali in tako veselo objemali ali posedali školjko, vsi kilogramčki spet hitro priletijo nazaj.

Ta je pa huda!

Ja, res katastrofa, tako dolgo nisem nič pisala na tem blogu, da se tudi gesla za vstop nisem več spomnila.

Si mislite, da sem sanjsko vitka, zdrava, fit in polna energije in se me te diete in nantaziranje o hujšanju sploh več ne dotaknejo?

Ja, ja, lani (ampak govorim lani, lani … no, takole; 3.1.2008) takoj po novoletno božičnem prenajedanju …. no, saj ni bilo tako hudo, če se še dovolj dobro spomnim …., kakorkoli že, lani sem skovala tako, kot nekaj milijonov drugih, inovativen novoletni sklep, da je čas, da neham fafljati in pisariti po spletu, ampak res nekaj ukrenem, torej, sklenila sem, da resnično shujšam.

Z dobrimi 78 kg na grbi, sem se lepo disciplinirala, si ogledala pravila 90 dnevne ločevalne diete, jo malce prilagodila svojim željam, potrebam in okoliščinam, hkrati še malce dvignila nivo svojih športnih aktivnosti in poletje preživela takšna, kot sem si želela.

Niso vsi novoletni sklepi popolna iluzija! Jaz si cilje zadajam tudi na tedenski osnovi, ali pa kar tako sredi leta, ko imam slučajno čas, a prelomnica, ko se leto prevesi v novo, ko je zunaj mraz (čeprav me mraz pravzaprav tudi destrukturira), ko imam končno počitnice, kjer ne pakiram kufrov in si natovorim še kakšen nov ‘neslužbeni’ stres, je idealen (vsaj zame) termin za odločitve.

Danes sem zbrala pogum in ponovno stopila na tehtnico. Ja, saj ni potrebna znanstvena raziskava, da izvem, da sem popustila na celi črti in se zredila, a številke govorijo še bolj kruto, kot si si pripravljen priznati …. in strah pred njimi vedno obstaja.

No, in, se najbrž sprašujete?

Hudiča! Spet sem na 78kg!

In ja, spet imam nov ponovoletni sklep, da ponovim vajo.

Jo-jo efekt? Ma, dajte no, pravljice za majhne otroke in iskanje izgovorov v nekakšnih vplivih, ki jih ne moremo kontrolirati!

Morda pa se moj optimum giblje okrog 80 (saj nisem najbolj majhna in tudi ne mlada dečva) in le fantaziram in težim z neko idealno postavo? No, to mi je nekoč rekel gospod, ki baje vidi prihodnost, a zgodba o tem je vredna kakšnega drugega zapisa. A, jaz se ne dam …. vem, da se počutim mnogo bolje, ko se mi vrh najlonk (ja, ja, elastičnih nogavic) ne zrola okrog pasu, ko me modrc ne tišči in še s prostim očesom vidim rob trakcev spodnjih gat (za tiste, ki ne razumejo še dodatno pojasnilo; da se stranski trakci znajo ‘izgubiti’ v konkretni masi telesnih oblog ) in tako jovo na novo sklenem, da ne bo vsak dan praznik in ne bom vsak dan zmazala še cele tortice, ki je tako njama dobra in si privoščila še kakšne njoke ali pico.

Mogoče bi pa končno morala takšne sklepe in cilje tudi zapisati v svoj planer?! Bi se jih potem bolj držala in bi proti koncu leta ne spet popolnoma popustila in se predala malodušju?

Poglej jo ubogo revo!

Pri nas nismo navdušenci tipičnega dopustovanja, kjer se pod počitnicami predstavlja ležanje na plaži, kakšna partija taroka, pivce zraven pa še kakšni čevapi ali v boljši verziji vsaj sveža riba.

Že davno tega smo sklenili, da bomo poskušali dopust urediti tako, da raziskujemo nove kraje. Če bodo finance in okoliščine dovoljevale, bomo spoznavali kakšne bolj oddaljene kraje in bodo počitnice daljše in če ne, jo lahko mahnemo tudi na kolesarsko raziskovanje lepot naše Slovenije.

In tako smo lani spoznavali lepote Provanse, letos smo imeli možnost vandranja po Ameriki za naslednje leto pa sanje in želje ostajajo še zaprte v skrinjici želja.

A čeprav se potovanjem ne želimo odreči in je to motiv, ki nas vse žene skozi celo leto, si tudi mi zaželimo tistega tipičnega lenarjenja, ko ne misliš na nič drugega, kot na tisto veliko vročo kuglo na nebu, ki svoje žarke razpreda po vročih in zagorelih telesih, ki se na plaži obračajo, kot pečenke na ražnju.

Vsako poletje si na koncu počitnic privoščimo še teden poležavanja. Zadnjih 10 in celo več let je to teden izležavanja na plaži nam izredno ljubega Lignana. Tudi letos je bilo enako, razlika med vsakoletnim dopustovanjem je le v lokaciji in velikosti našega najetega domovanja. Zadnja leta s seboj vzamemo tudi Jakovo sestrično, s katero se Jaka odlično ujame. Otroci rastejo in postajajo vse bolj samostojni, s tem pa se sprošča tudi čas, ki ostaja nama s Tomažem.

Že lani sva se občasno zjutraj odpravila na jutranji tek po peščeni plaži, letos pa s tem nadaljevala še malce bolj resno. Ker je tek po peščeni plaži lep le na filmih, v resnici pa je to zaradi vdiranja ena sama muka in trpljenje, sva letos plažo zamenjala za park. Vsako jutro, brez izjeme, sva mulca pubertetniška pustila naj kar prespita najlepše dele dneva, midva sva si raje nataknila tekaške copate, vsak svoj i-pod na ušesa in se podala v družbo še nekaj podobno mislečih “norcev”.

Nekega dne je pred nama teklo dekle opremljeno v zelo kratke športne hlače in tekaško majico brez rokavov. Izpod teh nekaj kvadratnih centimetrov blaga pa je gledalo kup kosti. Okostnjak, ki teče! Prisežem, ravno tako se je tole videlo! Uboga reva anoreksična, sva ugotavljala kasneje na najinem tipičnem potekaškem obredu pitja kavice. Še dobro, da se sploh še drži na nogah! Le kaj jo je tako uničilo?! Eno samo usmiljenje in obžalovanje za revo naju je bilo. Ob tem pa sem razmišljala, da se ob drugem nasprotnem ekstremu ljudje večkrat zgražamo, kot da bi človeka pomilovali ali mu skušali pomagati.

Ko vidimo posušeno, suho in upadlo osebo, se nam smili, bi ji morda celo želeli pomagati in se skorajda vsi zavedamo, da ima kup psihičnih težav, ki jih rešuje skozi nepravi način odnosa do hrane, a ko vidimo debelo, rdečelično in okorno osebo, se zgražamo nad njeno lenobo in neodgovornost do svojega telesa. A konec koncev, kaj nista to dva konca enakih težav, ki jih različni ljudje “rešujejo” na različne načine?