Hujšanje s Sašo

Spet sem tam, kot vedno ….. v tipičnem vsakdanjem življenju. Življenju polnem obremenitev, letanja iz enega konca na drugega, želje da bi lahko postorila milijon in sto tisoč opravil, tekanja od funkcije mame, žene, hčere, odgovornega starša z obveznostmi v šoli (ki sem si jih BTW naložila sama in jih bom z vse večjo težavo vseeno izpeljala do konca - kar je še 2 šolski leti), prijatelja, šefa, sodelavca, delavca, samostojne ženske, ki bi želela uživati, se izobraževati, potovati, brati, se izobraževati ….

Ne vem ali je to povezano z vzgojo, z geni, morda s tem, da sem tehtnica po horoskopu, a ne glede na to od kje izvira, sem tip človeka, ki izredno niha v razpoloženju. Načeloma sem na zunaj vedno nasmejana, optimistična in neobremenjena oseba. Tudi doma, kjer sem jaz res najbolj JAZ, me situacije le redko iztirijo.

Medtem go Moj benti že ob napačno odloženem časopisu, mene ne bo iztirilo niti to, da se mulc že petič izmišljuje kaj bi jedel, razbije najbolj dragoceno vazo, prinese cvek iz šole ali pa moj popraska avto ….. So what?!

A če prav pomislim bi bilo morda bolje, da bi podobno, kot Moj bila hodeča jamrajoča stvar, ki bi jo že od daleč poslušali in vedeli, da se tole ne bo najbolje končalo , kot da se v meni vedno pooooočaaaasi, delček za delčkom, nabira neka negativna energija.

Moja velika novoletna odločitev je bila, da se “vzamem k sebi” in začnem skrbeti prvenstveno zase, začnem kuhati jedi, ki jih bom jedla sama (ne le tisto, kar želijo ostali člani naše družine), začnem razmišljati o stvareh, ki se mi vedno zdijo postranskega pomena (kaj bom jedla v tistem dnevu je zame še vedno ena najmanj pomembnih stvari) in vse to počasi vnesem v svoj normalen urnik.

Držala sem dovolj dolgo, da sem dosegla zadani cilj, vendar ne dovolj dolgo, da bi mi ritem zlezel tudi pod kožo.

Pa so prišli naporni dnevi, nekaj psihičnih pritiskov … sklepi o skrbi za samo sebe so splavali po vodi.

Danes sem glede urnika povsem na istem, kot sem bila pred letom dni, letam od doma do šole od tamalga, v službo, na sestanke, na kakšna svoja popoldanska šolanja, pobiram tamalga na treningih, kuham večerje (seveda takšne za ostale člane), pomivam posodo, pospravljam po stanovanju, pišem blog ….. in pozabljam nase. Za zajtrk med hitenjem vzamem v roke kar koli že … piškot, toast, ki ga tamal ni pojedel, kos kruha, banano …. za kosilo ni časa, meljem kakšne mandeljne, konzervo tune …. zvečer pa sem sestradano lačna in pojem seveda tisto, kar je Mali …. on pa itak je brokoli ….. (pajade) …. ves junk tega sveta

Rezultat? Ne, ni še hudo, ampak trend je v napačni smeri in točno vem kam pelje ta cesta!

Čeprav sem že v glavi bloga zapisala, da nisem strokovnjak za hujšanj in da je moje pisanje le bluzenje ženske zrelih let (jao, zapisala sem “zrelih let” …. slabša se mi ), se mi zdi, da ne bo prav nič odveč, če tokrat to še enkrat ponovim.

Na tej strani ne boste našli strokovnih nasvetov o hujšanju. Tudi nasvetov v stilu Cosmopolitana “How to loose weight in 5 days” ne iščite, če pa iščete razmišljanje povprečno “obložene”, povprečno lene (no, ne ravno .. pravijo, da sem hiperaktivna …) …ok, povprečno telovadno aktivne, babe, ki se s hujšanjem in dietami ubada približno toliko, kot se tiste bejbe iz Seksa v mestu ukvarjajo z moškimi, potem ste na pravi strani!

Hmja, res je, da ime označi lastnika in tako, kot sem jaz blejila ob srečanju z Zlobo, ki s tem pojmom nimam skupnega niti repka od Z, se lahko nekdo ob srečanju z mano sprašuje o tem, le kaj me je navedlo k pisanju bloga, ki nosi v naslovu besedo HUJŠANJE. Nisem niti blazno debela, niti nimam zametkov anoreksije ali bulimije, s športom se ukvarjam …. ja, ja, …. se ukvarjam …. in pika. Ne morem zapisati: se ukvarjam redno … ali se ukvarjam aktivno … ali rada ….. se pač UKVARJAM … včasih manj, včasih več. Rada imam sadje, zelenjavo, še raje sladoled in pizze …. a, vendar dragi moji, vse v mejah normale … no, več ali manj …. imam prebliske, ko me zapelje predaleč

stran z imenom hujšanje v domeni je nastala naključno. Kot blogovski preizkus … test pri odpiranju novih obzorij. WordPress je zahteval besedico, ki sem jo morala v tistem trenutku vnesti pred .wordpress.com Kaj naj vpišem?? Hitro, hitro, Saša, ker se s z odločanjem itak nikoli nimaš želje predolgo odločati! Ker je blog Sasagercar.com že obstajal (ja, ja, valjda jaz sem ga pisala ) in ker sem malo mahnjena na marketing … sem poskusila s Hujsanje.

V naslednjih dneh je sledil popoln šok. Po prijavi na Najdi.si , je sledil naval obiskovalcev. In jaz ne bi bila jaz, če tega ne bi tega izkoristila.

Se sprašujete kako?

• Vsake toliko časa se prisilim, da svoje misli usmerim v hujšanje, napišem kakšno “pametno” in s tem vadim svoje pisanje. To zagotovo ne škodi. Več ko pišem, bolje mi bo šlo.
• Če se javno zavežem, da bom shujšala si dodam moralno zavezo in imam od tega celo korist pri konkretnem predmetu pisanja
• Na tej strani imam v primerjavi z ostalimi blogi, ki jih pišem, največ obiska. Hujšanje očitno vleče, čeprav moram priznati, da me včasih peče vest, da pišem krneki. Ampak, saj nobenemu ni potrebno ostati na strani. Če komu kaj ni všeč naj gre drugam. Najbolje na blog , ki ga pišem zaradi promocije in PR-a enega od podjetij, ki jih vodim. Torej to stran uporabim zato, da brezplačno “oglašujem” sebe in podjetje, ki na trgu ŠE ni razpoznavno.
• In nenazadnje; s pisanjem tega bloga se učim. Učim o marketingu, PR-u, o urejanju spletnih strani, o analitiki obiskovnja blogov, kaj vleče, kaj ne … kakšne besede uporabljati, kdaj kaj obarvati, kam postavljati linke …. Prav pri tem se učim lažje in več, kot pri ostalih dveh, saj je ta vpet v WordPressovo okolje, medtem ko sta ostala dva samostojna. In kot član WordPressove skupine dobim kdaj pa kdaj kakšen namig in nasvet, ki mi koristi. Saj sem poskušala pisati tudi pri ednevniku (ki po administrativni plati deluje povsem drugače), vendar je treba v življenju početi še kaj drugega, kot blogati, kajne?

Kar nekaj časa je minilo od mojega zadnjega pisanja. Hmja, res sem ta blog pisala kot nekakšen samomotivacijski izziv sami sebi, da bi se disciplinirala, če že zaradi drugega ne, potem vsaj zaradi pritiska “javnosti”. Navideznega pritiska, seveda. Tistega, ki si ga ustvarimo v svojih glavah, saj se mi je zdelo zavezujoče, če na blogu, ki ga dnevno poklika (koliko od tega jih bere, ne vem) vsaj 300 ljudi, objavim svoje ime, svojo sliko ter zavezo, da bom shujšala, spremenila navade, telovadila, jedla zdravo hrano …, potem pa o tem le flancarim in razglabljam, a v resnici sem vsak mesec za kakšno kilo težja.

Res je, kakšno leto sem rabila, da sem se resnično spopadla s svojimi demoni, ko pa je padla odločitev, je bilo izvajanje enostavno.

In ko sem prišla na cilj …no, ja … kje sploh je cilj …. no, ko sem prišla do stopnje, ki me zadovoljuje, sem izgubila tudi motiv za pisanje bloga.

Ne bom prenehala s pisanjem, saj s “hujšanjem” nisem prenehala. Še dolga pot me čaka, kajti moje prehranjevalne navade še vedno niso NAVADE, ampak nekaj, kar opravljam zavestno in z močno disciplino. Dokler je to posledica odrekanja in razmišljanja, nismo na cilju!

Pred nekaj dnevi sem srečala kolegico s katero se nisva videli že leta. Obe sva istih let … no, saj veste v letih, ko že po zakonih EMŠA, rit raste, prsi pa “puščamo dolge”.

Seveda je beseda kaj hitro nanesla na hujšanje in ona me vpraša, kako mi uspeva ostati tako vitka.

Jaz: “Saj NISEM tako vitka, ampak mi je ravno uspelo POSTATI vitka.”

Ona: “Si telovadila, a?” Logično, da tako pomisli, ko itak vsi poudarjajo predvsem gibanje, pa tudi jaz nisem ravno znana, kot navdušenec nad posedanjem pred televizorjem.

Jaz: “Ne, sploh nisem telovadila! Tokrat sem se odločila, da poskusim drugače. Samo pri hrani sem se disciplinirala, s športom pa se tokrat nisem ukvarjala prav čisto nič.”

Obdelali sva še otroke, šolo potem pa sva se poslovili in vsaka s svojim partnerjem odpujsali naprej.

In takoj zatem vskoči moj: ” Ne, sploh nisem telovadila?!!! Kako nisi telovadila?!”

Jaz: “Ja, kaj?! Nisem! A sem slučajno hodila v kakšen fitnes, pilates, aerobiko ???”

Moj: “Kaj pa tvojih 120 jutranjih trebušnjakov? Vsako jutro! Pa smučanje, ki ga je bilo v tem obdobju kar nekaj? Pa zelo hitra hoja na Šmarno skoraj vsako soboto in nedeljo? Da ne omenjam, da se celo ob sproščujočih večernih urah midva najraje pogovarjava ob sprehodu po mestu! Nič ne telovadiš?!”

Ups! Mogoče ima prav. Za nekoga, ki ves čas sedi doma je to miganje na kubik. Neznosno veliko miganja. Najbrž se kakšen športnik ob tem le zasmeji, jaz pa imam te zadeve tako vpete v vsakdanjik, da jih ne smatram za nekaj, kar pomeni “gibanje”. Zame je “gibanje” takrat, ko se vpišem v fitnes in ga obiskujem vsaj 4x tedensko, se tam potim vsakič vsaj uro in pol in postane to osrednji projekt mojega življenja.

Najbrž je tako tudi pri drugih stvareh. Ljudje mi govorijo, da jedo veliko, a nimajo težav s težo. Ja, ja, malomorgen! Oni mislijo, da jejo veliko, ker je zanje “veliko” povsem drugače, kot je “veliko” za nekoga, ki po svetu nosi 100 ali več kilogramov osebne teže.

Zato vsem tistim, ki želite shujšati svetujem predvsem to, da ne iščete optimalnih nasvetov (tolažbe ali izgovorov) zunaj sebe. Ja,  določene izkušnje in znanja, vendar jih aplicirajte na sebe.

Dejstvo je, da če želite biti drugačni, kot ste, do tja ne boste prišli po ISTI poti, na kateri ste sedaj! Iz te poti je treba zaviti pa naj bo to več telovadbe, manj hrane ali oboje. A VEČ in MANJ naj velja le za merila, ki so lastna vam in ne ostalim!

To se sliši, kot blodnja anoreksične babe, zato naj vam najprej zagotovim, da nisem anoreksična in da tega strahu pri meni zagotovo ni, saj vse prerada podležem skušnjavam okusne in redilne hrane.

A vseeno naj vam povem, da se s spremenjeno sliko, ki jo imajo (oz. sprejemajo) o meni drugi, jaz še nisem povsem sporazumela. V garderobo še vedno vlečem največje možne številke in potem menjam oblačila za manjša, ljudi ki mi govorijo, da naj s hujšanjem preneham, ker sem ravno prav suha gledam sumljivo in si mislim, da so mi le nevoščljivi. Še svojega res (pre)suhega moža gledam skeptično, ko mi zatrjuje, da sem res S.U.H.A. in da ne potrebujem izgube niti enega kilograma več, gledam sumljivo in si mislim, da je to le tak univerzalen stavek, ki ga soprogi znajo povedati po več kot 20 let skupnega življenja in seveda ustreznih dolgoletnih izkušenj.

Oh, seveda sem zadovoljna. Če pomislim, da tudi prej nisem veljala ravno za debelo, je izguba 12kg dober dosežek. A jaz bi jih še kakšnih 5 rade volje vrgla dol.

A ne gre več! V zadnjem mesecu se nisem premaknila niti za pol kile! #”!!@#!!

Tole zna mene uničiti, ker sem jezna sama nase, ko mi ne uspevajo stvari, ki sem si jih zadala in ki se mi zdijo mogoče! Ko mi ne gre, nekaj časa brcam in vztrajam, na koncu pa popustim na celi črti in vržem puško v koruzo.

Oooooh, že pisarim o grdih stvareh! No, vsaj anoreksična nisem, to je živ dokaz!

Prava figa kakšno številko zapišejo v naslovu.

Če se kdorkoli vsaj malo spozna na marketing, bo vedel, da številke delujejo. Sliši se bolj realno, če zapišeš, da je na zalogi še 368 zgoščenk ali 99 knjig, četudi jih nihče niti slučajno ni štel in bi se v podjetju le radi znebili starih zalog.

Pri dieti je še toliko bolj pomembno (z marketinškega vidika), da se jo časovno omeji. Saj poznate takšne finte, kot je: V 7 dneh do idealne postave ali še bolje v 36 dneh 9 kg manj …..

Torej so tudi snovalci 90 dnevne ločevalne diete morali dieto nekako oštevilčiti. 90 dni je idealno obdobje? Ne manj, ne več?
Pajade!

Od novega leta, ko sem se končno “zbrala”, ko sem končno zbrala moč, da rečem NE vsem malim in velikim pregreham, sem izgubila 12 kg.

Ljudje, ki me poznajo in me srečujejo me pohvalijo, nekateri celo opozarjajo naj na tej stopnji preneham z dieto (ja, ja, ni strahu, da bi padla v anaoreksijo, imam le preveč rada dobro papo), tretji pa me sprašujejo za napotke pri hujšanju.

Pa saj itak vsi vemo, da ni druge, kot:

1. Trdna odločitev
2. Disciplina pri prehrani (četudi pri gibanju in športu prav nič ne spremeniš)

In kakšno dieto izbrati?

Vseeno. Jaz sem izbrala logiko 90 dnevne ločevalne. Logiko in prav nič drugega! Ideja o določenih dnevih, ko si privoščiš le določeno vrsto prehrane, se mi zdi edinstven trik za disciplino. A vseeno je treba razumeti, da je dieta narejena za vse vrste ljudi in vse vrste okusov, zato ni nujno, da se prav čisto vsega držimo, kot pijanec plota.

90 dnevna ločevalna dieta že z imenom pove, da traja 3 mesece in da jedi ločuje med sabo.

Ideja ločevanja temelji na sistemu, ki ga je zelo dobro razdelal že Montignac in temelji na tem, da določena živila ne kombiniramo med seboj, kajti določene kombinacije vplivajo na procese v telesu, ki vplivajo …. na karkoli že (ne bi se rada zapletala v razlage zadev, ki mi niso najbolj poznane).

In tako je v 90 dnevni ločevalni dieti vse dni dovoljeno jesti zelenjavo ( razen 3 x po 1 dan posta), ki pa jo kombiniramo vsak dan le z določenimi živili.

Prvi dan je beljakovinski, kar pomeni meso ali ribe. Zanimivo je, da v tej dieti mleka in mlečnih izdelkov skorajda ni.

Drugi dan je škrobni, kar poenostavljeno pomeni krompir (kuhan) in riž.

Tretji dan je dan ogljikovih hidratov, ki ga imam jaz najraje in pomeni testenine, pizze, tortice …. skratka grehi takšni in drugačni.

Četrti dan je vitaminski in je v jedilnikih zapisan kot sadni, čeprav velja tudi zelenjava.

In nato spet od začetka.

Čisto enostavno, kajne? Sploh če si jed za kosilo in večerjo pripraviš naenkrat in 2/3 poješ za kosilo, preostalo pa za večerjo, za zajtrk pa vedno ješ le sadje.

Sistem sem hitro dojela in si ga prilagodila. Moj “krog” je trajal 5 dni in sicer sem sama dodala še peti dan, ko sem se postila. Včasih povsem, drugič malce napol in sem čez dan pojedla kakšnih 20 mandeljnov ali suhih sliv.

Tudi krompirjev dan sem spremenila, kajti sama niti krompirja, niti riža ne maram preveč. Če je bila priložnost, sem pojedla kakšno rižoto z gobami ali zelenjavo, če pa tega ni bilo na voljo, sem “ponovila” beljakovinski dan ali imela le dan zelenjave.

Skoraj nikoli nisem za večerjo jedla enakih jedi, kot za kosilo, saj sem kosilo ponavadi jedla v kakšnem lokalu, večerjo pa sem si pripravljala sama.

30 dni sem se začrtanih dni držala natančno, nato pa sem dneve tudi pomešala in na dan za beljakovine postavila škrob in namesto škroba imela vitaminski dan. Katastrofa? Niti slučajno, bistvo je, da smo disciplinirani in da natančno vemo, kaj užijemo.

Danes teče že kakšen stoti dan in jaz sem še vedno na ločevalni “dieti”. Ne, kilogrami ne gredo več dol, a tudi gor ne. Vem pa, da čim bi se ponovno sprostila in imela vsak dan “praznik” oz. dan ogljikovih hidratov, bi kilograme kaj hitro pridobila nazaj.

Sem se spremenila in je to moj običajni način prehranjevanja? Ne, ne še. Še vedno za tak način potrebujem disciplino in odpovedovanje. Še vedno sem ista oseba, ki jo stres vrže iz tira, ki jo oblijejo solze, ob grdobijah tega sveta, ki ni pretirano samozavestna, čeprav na prvi pogled deluje tako, ki ob slabih dneh plane po banjici sladoleda in škatli piškotov pa če se še tako dobro zaveda, da mi vitkost dobro dene.

Miki, miki, miki! Ne, ne, ne grem se zdaj kar ene otročje igrice. Želela sem zapisati naslov, ki bi povedal, da se je pri hujšanju treba posluževati trikov in drobnih ukan “velikih kuharskih mojstrov” pa mi ni nič prav posrečenega padlo na pamet, zato sem enostavno besedo trikrat ponovila ….. a potem se je vse skupaj pokazalo za še bolj trapasto …. no, ampak ostajam pri tem, ker se mi z naslovom ne da preveč ukvarjati.

V tem obdobju svojega spreminjanja prehranjevalnih navad sem samo sebe mnogokrat ukanila s pitjem čaja. Sama se brez vplivov okolja lahko zelo discipliniram in vsak dan pojem res le tisto, kar sem se namenila pojesti, vse dokler me kdo ne zvleče v kakšno restavracijo in si naroči obrok, kjer se meni kar cedijo sline.

Saj ne frcam po krožnikih poslovnih partnerjev, da ne boste mislili tega. A mnogokrat se mi zgodi, da ali moj mož, ali sin ali pa kakšen kolega iz službe, začuti neizmerno lakoto in zavije v kakšno restavracijo ter si naroči poln krožnik dobrot. Naš Jaka obožuje mehiško ali kitajsko hrano in ko ga ob kakšne 7h zvečer vozim iz treninga tenisa proti domu, mi namigne, da je lačen. Otroka res ne bom frustrirala s svojimi dietami, poleg tega je on po enoinpol urnem napornem treningu res lahko deležen tiste hrane, ki jo ima rad, jaz pa sem tik pred iztekom dneva in takrat res ni potrebno, da prste stegujem po tortiljah ali zamaščeni kitajski hrani.

Zato si takrat vedno naročim vroč čaj. Po možnosti z limono, da si lahko naredim nekaj dodatnega dela s stiskanjem limone ali celo pošiljanjem natakarja nazaj, ker limono itak v 90% pozabijo prinesti. V glavnem pa je čaj super varianta, ker se vsaj 20 minut ne ohladi na dostojno temperaturo. V tem času oseba nasproti mene poje svoj obrok, jaz se “tolažim”, da imam itak pred sabo tisto kar sem naročila in moji prsti ostanejo pri miru.

Res, pri meni čaj učinkuje! Tudi doma sem si v trenutkih “lakote” - tiste, ko bi kar nekaj brkljala po hladilniku, raje stopila k štedilniku in si skuhala čaj. Čeprav vodo pogosto segrejem v mikrovalovni pečici, se v “tistih” primerih tega nisem nikoli poslužila. Vedno lonček na plinski štedilnik, stala poleg, si pripravila lepo skodelico, odrezala košček limone, si vse skupaj zložila na pladenj ter nato počasi uživala v pitju čaja.

Takole, ko mi uspeva izgubljati odvečne kilograme, je najlažje razmišljati … ok, bolje, da rečem po pravici … je najlažje priznavati, v čem je težava mojih neuspehov.

Svoje prehranjevalne težave bi lahko razdelila v nekaj različnih sklopov:

• hrana mi je v užitek; nekdo se predaja kocki, drug pijači, tretji seksu (govorim o ekstremu in odvisnosti), četrti drogi, cigaretam, športu itd, jaz se predajam hrani. Ko pomislim na nekaj lepega je pogosto povezano s hrano. Recimo moja želja po sanjskem darilu za rojstni dan: povabilo mojega moža na pregrešno drago in še bolj pregrešno dobro večerjo. Ajde, da ne bom izpadla prevelik zapravljivec recimo, da je to lahko le za 20. obletnico poroke, drugače me pa vsako leto lahko pelje tudi le na kakšno dobro pizzo Spomnim se obdobja, ko nama je po treh letih končno uspelo, da sem zanosila. V prvem mesecu sem se zredila za 4 kg. In to le zaradi silnega veselja in “veseljačenja” ob tem. Večerja ena, druga, tretja …, kilogrami pa gor. Ja, vse skupaj sem jih do konca nabrala 23+. A se je splačalo
• s hrano se tolažim; ko sem žalostna, depresivna, ne najdem izhoda iz svoje psihične situacije, hodim po stanovanju in grabim po hrani. Ne, to zagotovo ni kisla repa in zelje, ampak čokolada (čeprav ta ni ravno moje najbolj omiljeno “poživilo”), piškoti, Nutella, smetana, sladoled, celo kruh (čeprav ta sploh ni živilo, ki bi si ga pogosto zaželela ali si ga kupila)
• Obremenjena (in tukaj mislim na psihično napačno razmišljanje) sem s pomanjkanjem časa. Nekoč se je to kazalo v tem, da sem vedno manj časa odmerjala spancu, danes pa se to kaže v tem, da stalno dirjam iz enega konca na drugega, se odpovedujem izhodom na kosilo, počnem po dve zadevi istočasno in pogosto pozabim na hrano. A nanjo me opozori moje telo in tako namesto, da bi pojedla nekaj zdravega in okusnega, kar bi si pripravila sama, posegam po tem, kar je ravno pri roki. In “pri roki” je vedno le največja packarija.

Če vem kje je težava, sem že na pol poti k rešitvi, kajne?

Hujšati namreč. To pravim sedaj, ko sem končno dosegla tisto, kar sem si zadala za cilj pred dobrim letom, ko sem začela pisati ta blog. Od prvega dne v letu 2008 pa do danes sem izgubila 9kg in sedaj sem točno tam, kjer sem si želela biti. Pisala sem sicer o izgubi 5kg, ker bi tudi s tem bila zadovoljna, cilj sem zastavila na izgubi 15kg, ker si je treba cilje postavljati višje od tistega, kar nas nekako zadovolji, a pri 10kg sem si zamislila cilj, ki bi me povsem zadovoljil.

Ne, nisem končala, saj z določenim načinom prehrane ne smeš nikoli končati. V tem ritmu bom nadaljevala in če me ne zagrabi depresija in melanholija, bom do poletja zagotovo izgubila še tistih dodatnih 6kg in dosegla svoj ultimativni cilj.

Ja, ja, saj me ne bi bilo konec četudi bi jih izgubila še kaj več, vendar pa prehranjevati se je potrebno in če se prehranjujemo dokaj uravnoteženo in ne pojemo le dva grahka, 1 fižolček in kozarec presnega soka na dan, potem jaz pri svoji višini res ne morem s kilažo pasti pod 60kg.

No, in če tole dieto komentiram danes, ko sem nekaj dosegla, potem se temu reče konstruktivna kritika ali opisovanje tretmaja, če pa bi kaj na to temo pisala v zadnjem decembru, potem bi bilo jamranje in cviljenje lene in nemočne babure, kajne? Tako nekateri vse povprek mahajo s sodbami in komentarji na temo hujšanja in discipliniranja s hrano.

Ja, da se! In pravzaprav formula ni zapletena: manj žri! A formula je tista z nešteto neznankami in parabolami.

Nerada sklepam cilje in zaključke, ki naj bi se začeli z novim letom. Ne, tega do sedaj res še nikoli nisem počela. Spomnim se leta 2000, ko sem imela res edinkrat preblisk in nekakšen cilj, željo … ali kakor koli bi že temu lahko rekli, ko sva se za novega leta dan z mojim vozila iz izleta v Portorožu. Še zdaj imam pred očmi prizor, ko se voziva v Žusterni ob morju, ki se vije ob cesti … kar me vedno impresionira … in jaz dobim preblisk, da je nujno, obvezno, oh in sploh potrebno načrtovati našega naslednjega dediča. Ja, enega smo že imeli, takrat 5 letnega mulčka, ki smo ga dobili po nekaj letnem “delu” na to temo in po sedmih (!) preležanih mesecih in tako sem jaz ob prehodu v novo tisočletje dojela, da je čas za resno “načrtovanje” naslednjega dediča. Moj je zavil z očmi in nekaj momljal, jaz pa sem se sama sebi zazdela kar malce smešna, saj to res nima nobene povezave s sklepi za novo leto.

No, ta sklep še danes ni uresničen in morda bi bilo dobro, da na to temo začnem pisati blog. Mogoče bo potem kaj iz tega

A letos me je prešinilo, da je čas za moje novoletne sklepe. Ne, ne bo jih preveč, a vsekakor eden najpomembnejših naj bo ta, da spremenim način prehranjevanja. Oh, saj že vse vem … res vem … proteini so dobri za mišično maso, potrebno jih je uživati po naporu, gibanje je zelo dobrodošla spremljevalka hujšanja ..oz. nujni sestavni del življenja, a 80% možnosti uspeha leži v pravilni prehrani. Uživati je treba manjše obroke in to 5x na dan, sokovi so hrana (!), sladkor v obliki dodatka ukiniti iz jedilnika (no, jaz sem tega itak že pred 10 leti), absolutno se ogibati prevelikim količinam OH-jev (kar mene najbolj ubija), mastna hrana je itak strup za telo …itd. I know it all!

A kaj pomaga znanje, če je dan dolg in naporen in človek težave rešuje skozi želodec!

Vsak ima svoje “kikse”, jaz zase vem, da so to depresivni in stresni dnevi. V takšnih dneh ga ni osebnega trenerja, partnerja, prijatelja, ketne , ki bi me ustavila pred navalom požrešnosti. Dobesedne požrešnosti. Žlica, kozarec Nutelle ali arašidovega masla, gajbica sladoleda, stepena sladka smetana, celo nesladka hrana, kot je morda kakšen sir …masten seveda, piškoti, morda celo burek, štrudel, …. kar koli, kar se najde v hiši ali je na voljo na bližnji bencinski postaji!

Tudi med “dieto” me je zagrabilo. Večer, pravzaprav že noč …tam okrog polnoči, vse v hiši spi, jaz dam v pranje umazano perilo, pomijem umazane krožnike, zaprem računalnik in gledam okrog sebe. Hrana! Hočem hrano! Kar koli! Vseeno mi je, da uspevam v hujšanju, vseeno mi je, da si končno lahko kupim konfekcijske hlače … in to tiste za mlade frklje, vseeno mi je za cel svet, le še piškote vidim. Ne ustavi me en, dva … ne, pojem jih cel zavoj.

Sreča, da sem se v naslednje jutro zbudila močna in trdne volje, da nadaljujem s pravilno prehrano.

Sem izredno trmasta oseba in ko nekaj sklenem, premagujem ovire in trmasto vztrajam vse do cilja, a ko je cilj dosežen, se predam tempu življenja in nemalokrat pozabim na trdne sklepe o zdravi in pravilni prehrani. V letu, dveh spet počasi zaplavam v stare grehe in od tam jovo na novo.

Ja, v bistvu je hudo in težko!

Zelo rada prebiram kuharske knjige. Kakšno si vsake toliko časa tudi kupim in jo lepo postavim na polico, ki jo imam temu namenjeno celo v kuhinji (!).

V nedeljo, ko pred Šmarno s Tomažem zavijeva še na jutranjo kavico, pred tem pa na bližnjo pumpo po časopise, Tomažu vsa navdušena najprej iz Nedela potegnem prilogo Odprta kuhinja in jo med srebanjem kavice podrobno obdelam.

Po Šmarni včasih zavijeva še v trgovino in jaz polna idej iz maloprej prebrane priloge, v košaro mečem razne fige in začimbe, ki jih bom inovativno uporabila pri tistodnevnem kosilu. Mislite, da jih? Niti pod razno! Jaz nikakor in nikoli ne morem kuhati po receptih!

Tudi, ko sem nekoč šivala oblačila, sem vedno listala po vseh možnih Burdah in Carinah, pregledovala kroje, a na koncu itak vzela blago in škarje … ter kar zarezala. Potem sem pa knoflala in urejala, dodajala, odvzemala … in na koncu je bilo fletno in narejeno povsem po moje.

In pri kuhi je povsem enako. Berem, listam, gledam slike, a nikakor ne bom vzela papirja in svinčnika, si napisala vse sestavine, ki jih potrebujem, odšla v trgovino, nato doma zložila na pult in medtem morda še tehtala ….bljak! To je najbrž tudi razlog, da ne pečem sladic, ker tam je baje potrebno biti natančen in se držati pravil igre.

Jaz dobim iz receptov le kakšno idejo, namig … in če ostane dovolj dolgo v glavi, je dobra, če imam poleg tega sestavino še v hladilniku, je še bolje, a večinoma se h kuhi jaz spravim tako, da odprem hladilnik, ven poberem stvari, ki jih bi lahko uporabila. Pri nas se skoraj vedno najde: kisla smetana, parmezan, mozzarela, kakšni suhi paradižniki, bučke, ruccola, šampinjoni … na sosednjih policah pa kakšne testenine, krompir, kus-kus, riž, polenta ali kakšne kaše in na stotine začimb.

Ko imam takole sestavine na mizi, jih nekaj časa opazujem, nato pa se odločim in začnem pripravljati hrano. Včasih pripravim za začetek kakšno juho … bučkino, cvetačno (če imamo na zalogi kakšno glavico), čebulno, česnovo … morda kakšen obložen kruhek ali pa košček polente z zapečenim sirom … glavna jed je pogosto odvisna od količine mesa, ki se mi pogosto valja po hladilniku. Kupimo kakšnega purana ali piščanca, nato pa nam ne gre in ne gre iz hladilnika in vikendi so krasni za “čiščenje” takšnih zadev. Puranovi zrezki na 1000 in en način. S sirom, v omaki, na žaru, marinirani, pohani, nataknjeni na palice, zrolani v rolice, narezani na koščke in dodani rižoti, kus-kusu ali solati …

Če ni mesa, je različic z zelenjavo še enkrat po 1000 in če zraven dodamo še variante, kjer uporabimo testo, testenine, riž, krompir ali še kaj, potem nam zmanjka dni v življenju preden sprobamo vse možne kombinacije.

Vse to nam dodatno začinijo in zakomplicirajo še začimbe. Mediteranska, indijska, mehiška ali kitajska verzija, lahko eno in isto stvar spremeni v popolnoma drugo jed.

Nekoč sem si rekla, da bom na blogu objavila kakšen recept, ki ga uporabim, ko sem pridna, disciplinirana in se ogibam OH-jem, sire znižam na minimum, olje pa uporabljam le še za začinjenje solate, a mi ne gre. Si lahko predstavljate, da bi tip človeka, ki še pri pripravi hrane ne more uporabljati receptov, po slastnem obroku sedel ob list papirja in podrobno zapisoval vsak ščepec curry-a, ki ga je dodal že s kruhom pomazani jedi? Ne, ne, tega tukaj pač ne boste videli, trust me!